Knjiga deček s tatujem na srcu

» Če misliš, da boš s tem rešil svet, potem ga pa daj…!«

22. oktobra 2017 / Administrator / Avtor: Simon

Žalosten in razočaran sem stopal naprej s svojim korakom in po svoji poti… Nisem se ustavil zaradi tega stavka, temveč sem dobil še večjo željo, da pomagam ljudem… Konec koncev sem pomagal sebi, ki se še vedno štejem za najtežji primer, ki sem ga imel čast spoznati v svojem življenju… Svoj pravi JAZ in svojo pravo naravo, ki je prepletena s toliko bolečine in hkrati s toliko optimizma, da sem velikokrat menil, da gre za nošenje maske… Nisem vedel, kateri del mene je pravi… Prvi ali drugi…? Oba…?

Pravzaprav sem obul “Japonke” in se odpravil na Mount Everest… Stopil sem pred kamere in v oddaji Pri Zvezdani, pred celo Slovenijo razkril zgodbo, ki je ni pričakoval nihče… Ljudje so me opazovali in me pozdravljali, jaz pa sem nemo hodil in hodil… Mraz, veter, dež in sneg so me spremljali na poti in me ovirali, a v srcu je bila goreča želja, da tej družbi odprem oči in glasno vsem povem resnico… Resnico, ki sem jo skrival pred vsemi in za katero si sedaj želim, da izvedo VSI… Nisem potreboval sonca, saj mi je dovolj toplote in svetlobe vedno zagotavljala Suzana, ki se je odločila, da me bo bodrila do konca… Šla bo z mano do vrha…

»Moral bom do vrha, od koder je odmev največji in pogled najboljši…!Želim, da o moji resnici izvedo vsi tisti, ki so na vrhu in vsi ostali, ki so tam spodaj…«

 

Nietzsche je dejal: » resnica ne obstaja! Obstaja samo razlaga…« in zato se je potrebno zavedati, da v konstruktu neomajno iščemo nekakšno razlago, ki pa vsekakor ni edina! Prav tako pa je zapisal: » resnica je utvara, brez katere določene vrste ne bi mogle preživeti…«, ker je v nas vsajena potreba po iskanju rešitev, izpolnjevanju celote in zato uporno sledimo prepričanju, da je mogoča razlaga, pa naj bo kakršnakoli že…!

Iskal sem razlago, ki bi me pomirila, zadovoljila in me napolnila z ljubeznijo življenja… Trajalo je kar 35 let, da sem v zanikanju iskal utemeljene vzroke in sam v sebi bil poražen nad svojimi idejami o neresnici, o skrivnosti in o priznanju občutka, da sem si vse to zaslužil… Toda s čim, je bilo glavno vprašanje in zato se je v meni razvila tako zelo velika želja po dokazovanju ter potrditvi, da se je nekdo motil o meni in me je zato neupravičeno zaznamoval s tatujem na srcu…? Potrditev, ki je nisem nikoli dobil in priznanje storilca, ki sem ga prejel šele takrat, ko sem podal resnico o svojih dejanjih in prevzel odgovornost zanje…

S klikom na sliko si pridobiš BREZPLAČNA POGLAVJA!

 

Deček s tatujem na srcu je knjiga, ki je polna resnice in upanja, da se lahko izvijemo iz primeža odvisnosti, samouničujočega odnosa, samokritičnosti in strahu, če se tako odločimo in če seveda imamo ob sebi nekoga, ki mu lahko zaupamo ter nas podpira v naših obljubah in dejanjih… Pa naj bo to kdorkoli, moramo biti vedno mi tisti, ki se odpremo, ki pokažemo svoja čustva, ki povemo svoje skrivnosti in se za svoja samouničujoča dejanja potrudimo, da jih ne počnemo več, sploh pa ne tista, s katerimi smo v preteklosti povzročili globoke rane ljudem, ki jih imamo radi in ki imajo radi nas, še vedno… Ni potrebno utemeljevati razlage, da kakor so ranili nas, tako bomo mi ranili naprej, ker imamo v sebi moč in dovolj ljubezni, da prekinemo s strupom, ki smo ga prejeli in ga ne prenašamo dalje… Ob sebi lahko imamo prijatelja, kolega, terapevta ali kot je bilo to v mojem primeru, še najbolje našega partnerja, kateremu se lahko povsem odpremo, saj je nekoč med njima bila zaljubljenost in ljubezen, ki jo je morda prav naša bolečina ohromila in ji želela dati vedeti, da je prav bolečina močnejša sila, kakor ljubezen… PA NI…! Ljubezen je najmočnejša sila tega sveta in tisti, ki še ni poskusil živeti po njenih načelih, ta težko o njej govori iskreno…

»Skupaj bova prišla do vrha… Obljubim, da ti bom pomagala doseči ta cilj…!«

 

Vsak s svojo knjigo in vsak s svojo preteklostjo… Skupaj nepremagljiva !

Le kaj bi brez njene podpore…? Bi odnehal že pred leti in se znašel v kakšnem obcestnem jarku, kamor bi se od utrujenosti in alkohola skotalil in tam zmrznil…? Bi pristal na oddelku psihiatrije, kamor sem se sicer peljal sam, le da bi me tja odpeljali ljudje, ki bi mi dosodili napačno diagnozo…? Bi resnica sploh prišla na dan, če ne bi bilo NJE…? Bi, če bi, a se ni zgodilo…

 

S klikom na sliko izveš o knjigi največ…
Težko sodim, kaj bi, če bi, saj bi vse drugo kot to, kar vem danes in kar je Suzana zapisala v knjigi Ljubezen v nevihti, bilo čisto ugibanje in potrata časa, saj sva skupaj prehodila pot, ki jo zmorejo redki, ker se tako odločijo in se raje kot v boj, podajo v beg, a si za prihodnost želiva, da bi jih bilo več… Prav to, da bi komu pomagala narediti prve korake, da bi nekdo v nama videl smisel boja s svojo preteklostjo, da bi opravil s svojo brezčasno bitko, katero lahko zaključi le tisti, ki se bo soočil sam s SABO…! Kar zagotovo vem je, da jo neizmerno ljubim in da sem ji resnično hvaležen, da je ob pravem trenutku pokazala vso svojo ženskost in dojela svoje poslanstvo, ki sta LJUBEZEN in TOPLINA…

 

»Me veseli, da sva se spoznala… Naj vam kar takoj na začetku najinega pogovora povem, da je predsednik državnega zbora gospod Milan Brglez dejal, da vam bomo dali prednost pred že dogovorjenimi aktivnostmi za petek 17.novembra in boste lahko v državnem zboru pred povabljenimi poslanci, ministri in še posebnimi povabljenci, ob 9.uri predstavili svojo zgodbo Deček s tatujem na srcu…! Zaveda se pomembnosti vaše knjige, vašega poslanstva ter vašega dosedanjega dela in zato se je zavzel, da boste tik pred dnevom vseh žrtev spolnih zlorab in nasilja, ki ga sicer obeležujemo 18.novembra, lahko spregovorili…!«

 

Državni zbor Republike Slovenije, kjer bom 17.novembra ob 9.00 uri govoril v imenu vseh žrtev spolnih zlorab in nasilja…

 

Še malo, pa bova skupaj s Suzano na vrhu svojega cilja, ki sem si ga postavil ob izdaji svoje knjige… Dogovorjeno je, da bom imel na voljo dovolj časa, da vsem udeležencem jasno povem, kako zelo velik problem naše družbe so spolne zlorabe… Da jih nagovorim v imenu vseh, ki sem vas spoznal v zadnjem letu dni in jim zaupam še kakšno zgodbo, ki ste mi jo poslali… da bom glas vsakega trpečega otroka, ki mu prav danes nekdo zadaja srčne rane in mu jemlje svobodo do razvoja čustev, s katerimi bi kasneje v odraslem življenju lahko ljubil sebe in druge ter si ustvaril lastno družino, v kateri ne bi bilo nasilja… Dečkov in deklic s tatujem na srcu je preveč in skrajni čas bi že bil, da se naša družba in politika začneta vesti do te problematike bolj odgovorno in zrelo, saj potrebujemo veliko sprememb na področju sodnih postopkov in obravnave spolnih zlorab, ki pa se žal največkrat dogajajo prav v ožjem družinskem krogu, kjer bi se otrok moral počutiti varno in ljubljeno… Seveda potrebujemo tudi boljše delovanje vladnih in nevladnih organizacij, ki stojijo na poti iskanja pomoči tistim, ki to resnično potrebujejo in se primejo vsake bilke, ki jim je na voljo…

Vem, da zmoremo in vem, da bom dosegel delne spremembe…! Marsikdo pred mano je že poskušal in marsikdo za mano še bo… Vsaka zgodba šteje, vsak glas, ki ga javno dajemo za to, da se družba preneha sprenevedati in da se ne obračamo več stran, kadar zaznamo nasilje ter da ukrepamo je tisto, kar nam ta trenutek manjka oz. kar je v osnovi tisto, kar lahko vsak posameznik stori za vse otroke, ki so žrtve nasilja…

 

In ja… Suzana me spremlja do konca, kot je obljubila in tako bo tudi ONA 17.novembra z mano, saj je moj STEBER zavedanja, da se je bilo vredno spustiti v globine, kamor najboljši jamarji tega sveta ne bi zmogli… Spustil sem se tja globoko v svojo BIT, kjer je bila skrita RESNICA dečka s tatujem na srcu in danes sem odrasel moški, a še vedno s tatujem na srcu… Sedaj me bolečina ne obvladuje več, temveč prav iz nje črpam energijo za vse cilje, ki jih želim doseči in največji cilj letošnjega leta je bil zagotovo ta, da BOM STAL PRED POSLANCI in jim povedal KDO SEM…!

” Če si želiš rešiti svet, pojdi domov in ljubi svojo družino…! “

» Če misliš, da boš s tem rešil svet, potem ga pa daj…!« je bil stavek, ki sem ga težko prenesel, toda iz njega sem se naučil veliko več, kot če bi me nekdo potrepljal po rami in mi rekel, da sem žrtev, da sem ubogi fant, ki sem tako kot še veliko drugih, trpel v svojem otroštvu… Ne, nisem (več) žrtev, saj sem preživel spolno zlorabo in še bolj bistveno, preživel sem njene posledice, ki sem jih nosil v odrasli dobi življenja…

Sedaj je v meni je neverjetna moč, ker kot sem že večkrat dejal: » JA, REŠIL SEM SVET, svoj svet…« in s tem sem poskrbel, da se je prekinila družinska tradicija prenašanja vzorcev iz roda v rod, kar bi lahko storil prav vsak član mojih prednikov, če bi se le tako ODLOČIL…!

 

 

22.oktober 2017

Simon Mičić
Avtor knjige; Deček s tatujem na srcu