DECEMBERSKA PARTIJA ŠAHA
Bojim se. Bojim se za svoje misli, ki mi nenehno povzročajo zmedo in me spravljajo v globoko razmišljanje o vsem dogajanju okoli praznikov. Zaprl sem svoja vrata, izgubil ključ in obrnil pogled stran od vseh namišljenih čudežev, ki nam ljudem služijo le še za en izgovor in preživetje. Preživetje v dobesednem pomenu besede, ker si večina želi le še umreti. Mučenje nas navdaja z mislijo, da je konec zelo blizu in si zaradi tega izmišljamo nove in nove zgodbice o čudežih, ki bi nas odpeljali stran od realnosti, stran od trpljenja, ki ga nosimo v sebi in s solznimi očmi zremo v svet okoli sebe. Svet se ne podreja. Svet se ne ozira na izgovore, ki jih osamljeni, zlomljeni, obupani in razočarani ljudje uporabljamo, da preživimo najtežji mesec leta. Mesec december…
Vsak ima svojega junaka. Vsak ga opisuje kot najboljšega in najmočnejšega, saj je izkazovanje in prikrita namera dobrih mož zgolj orodje, da ne rečem orožje, za utrjevanje in pridobivanje novih članov »sekte«, v kateri delujejo kot vladarji… Vladajo s svojo prefinjenostjo in uglajenostjo, ki jo podkrepijo s filozofijo o potrebi po konstruktu mešanice namišljenega življenja v katerem bivajo nadnaravna bitja, ki vse vidijo, vse slišijo, vse vedo in vse zmorejo…
Na potezi je stric z zlatimi šivi na svojem plašču, kapo, ki sega skoraj eno tretjino njegove velikosti v zrak in zlato palico, s katero me lahko doseže na dobra dva metra in me s šahom opozori na možnost matiranja v naslednji potezi. Tako je že v začetku decembra jasno, da so zelo pomembne vse poteze, ki sem jih naredil skozi vse leto in ko nimam na voljo več vseh potrebnih figur, da igro izpeljem do konca brez nevarnosti, ki mi jih nastavlja… Njegov šef, cerkev, si na svojo stran pridobiva vse več navijačev in kar naenkrat se zavem, da igram proti vojski ljudi in ne več proti enemu svetniku, ki naj bi nekoč nekdaj, naredil nekaj dobrega in so ga zato zapisali v knjigo vseh knjig, kot marioneto za prenašanje prikritih namer njegovih vodij… Šah. Nevarna situacija, ki jo je potrebno rešiti in vsaj delno zadovoljiti občinstvo, ki stoji zadaj njega in nemo pričakuje mojo odločitev… Plačam… Plačam in se rešim mata, da lahko ostanem v igri in nadaljujem svoj boj…
Na njegovo mesto se usede tisti debeli, bradati in v živo rdečo haljo oblečen stric, ki so mu nadeli ime Božiček. Smeji se… ho ho ho… Smeji se, kot da bi že v osnovi vedel, da sem v izgubljenem položaju in se niti veliko ne bo trudil za zmago, ker se bom slej ali prej uklonil in se predal… Na živce mi gre njegova drža in kar naenkrat opazim, da se je publika zamenjala in zadaj njega stojijo svetovne družbe, ki upravljajo z največjimi finančnimi tokovi naše monetarne ureditve… Vsi čakajo mojo potezo in mi mimogrede vrtijo oglas za Coca-colo in še to, za kakšno ceno. Ne dovolijo mi, da sam ocenim vrednost temveč mi vsiljujejo njihov način razmišljanja in precenjujejo svoj izdelek do te mere, da iz mene naredijo reveža… Sem v izgubljenem položaju in na vrsti za potezo… Njegovi šefi, svetovna komerciala, izstavijo račun in če hočem ostati v igri, moram plačati za svoj čas na tej zemlji… Plačam in si pridobim nekaj malega časa, da razmislim o svoji novi potezi…
Šah. Še zmeraj je šah in počasi se moram odločiti, ali bom položil kralja in se
predal ali pa se bom boril naprej. Vase zamišljen in v vse te nadnaravne barabe, sploh ne opazim, da se je zamenjal nasprotnik, ki ima plašč sive barve in belo kučmo na glavi. Spet brada, ki lahko konkurira našemu kralju Matjažu, ki se bo vsak čas zbudil tam na Koroškem in pretresel Peco… Navijači govorijo nekakšen čuden jezik in zdi se mi, ne, prepričan sem, da so zadeti od vodke, ki jo na veliko uporabljajo za blaženje užitka, ki jim ga prinaša njihov položaj… Njihova nadrejenost je nad mojimi mislimi, saj točno vedo, da se bom slej ali prej moral predati. Dedek Mraz ne spregovori ničesar, le bulji vame, kot da sem njegova last in mi interaktivno vsiljuje misel o predaji. Vem, da bom moral plačati, če hočem igrati partijo še naprej…
Dvignem glavo in desno roko počasi premikam proti šahovnici. Vsi nemo opazujejo, katero figuro bom zagrabil in kakšna bo moja naslednja poteza… Roka se bliža do kralja, prsti nežno objamejo njegovo krono in takrat obstanem za trenutek. Smrtna tišina, ki nastane ob opazovanju moje namere, naredi trenutek še bolj dramatičen…
Tresk… Položim kralja in se predam. Ne morem več plačati, nimam s čim in izgubil sem partijo, ker sem skozi vse leto vlekel napačne poteze. Oropali so me čustev. Oropali so me dostojanstva in me izmolzli do zadnjega atoma moči. Kolektivna zavest in skrbno načrtovano delo čudakov, ki se vsi skupaj znajdejo na enem mestu, v enem mesecu in z vojsko podpornikov, izmozgajo vsakega posameznika ter ga zvabijo v svojo sekto religioznega verstva ali potrošništva ali izkazovanja moči nad manjšino. Za vsemi »dobrimi« možmi stoji nasprotje, katerega so si izmislili zato, da lahko ugrabijo svobodno voljo našega uma. Na prvi pogled vsi skregani med sabo, premišljeno delujejo usklajeno in potihoma srkajo našo kri, našo svobodo, naše denarnice in naš izviren namen življenja. Preusmerijo naš tok ljubezni, ki bi moral delovati v smeri medsebojnih odnosov, naših otrok, narave in nas samih… Uspeva jim, ker si kot posamezniki ne upamo upreti sistematičnemu uničevanju stvarnosti in zato nas z lahkoto upravljajo po svoji volji. Smo hlapci pohlepa, služabniki potrošništva, iskalci populizma in berači pozornosti…
Šele kadar bomo resnično povezani s svojo bitjo, s svojo globino in bomo zavedanje o nepotrebnih materialnih dobrinah dvignili nad vsiljivo potrošništvo, šele takrat bomo v nadrejenem položaju in bo partija šaha postala igra uma, ki mora biti nenehno zaposlen, saj nam v nasprotnem primeru odmirajo naše sive celice… Ni dovolj, da naši opici (egu) damo banano, da bo mirna, moramo jo zaposliti in to najbolje storimo tako, da ji damo naloge… Težke naloge, ki se jih ne da rešiti čez noč. Niti na božično noč…
Simon Mičić
Avtor knjige; Deček s tatujem na srcu