Knjiga deček s tatujem na srcu

Izgubil sem jo… (odlomek iz prihajajoče knjige)

1. novembra 2018 / Administrator / Avtor: Simon

» Odločil sem se, da jo odpeljem stran od naše družine. Ne morem dovoliti da trpi. Z mano je preživela toliko gorja, da sem ji dolžan pomagati…« sem dejal Suzani in otrokoma tisto jutro, ko sem se zbudil.

Skupaj sva prehodila več kot 2000 kilometrov. Spremljala me je povsod in nikoli me ni izpustila izpred oči. Počutil sem se, kakor da imam ob sebi najboljšo terapevtko, ki še kako dobro razume mojo bolečino in je velikokrat edina, ki me sploh posluša. Pravzaprav je tudi bila edina, saj o svoji preteklosti nisem tako iskreno govoril z nikomer, razen z njo. No, vsaj ne do takrat, ko sem se soočil s storilcem in vzel spolno zlorabo kot del mene in ne kot del nekoga drugega.

Tistega leta, ko sem se psihično zlomil in pristal na psihiatriji, sem imel ob sebi njo. Vsak sleherni dan sva hodila naokoli in lahko sem ji razlagal o svoji preteklosti, svojih dejanjih in svojih občutkih krivde, ki so me spremljali skozi celo življenje. Večkrat sem imel občutek, da me je ošvrknila s posebnim pogledom in me tolažila s svojo tišino. Razbrati je bilo, da ji je zelo mar zame in ni se odmaknila stran niti takrat, ko sem bil zelo jezen. Vedela je, globoko v sebi je vedela, da nisem jezen nanjo in zato se je tako zelo močno trudila, da me spravi v boljšo voljo. Zaupal sem ji in ona je zaupala meni, kakor dva usklajena bitja, ki se dopolnjujeta, pa čeprav sem vedel, da se bo tudi ta zgodba nekoč končala. Vse ima svoj začetek in prav zaradi novega začetka, se mora zgoditi najprej konec. Nisem pa vedel, da sem dejansko vanjo zmetal vso svojo nesnago, ki se mi je nabrala skozi življenje. Srkala jo je vase in mi vedno znova in znova nazaj vračala dobro energijo. Energijo, s katero sem se lahko prebijal skozi najtežje dni mojega življenja.

Štiri mesece pred tistim jutrom sem jo našel na tleh. Ležala je nepremično in le z očmi krožila po prostoru. Ni čutila svojih okončin, hrbtenica je bila zravnana in glava je bila tesno stisnjena k tlom. Jezik ji je molil iz ust, njene oči pa so mi sporočale bolečino, s katero se je takrat soočala.

» O šit… Brina, kaj ti je…? Kako naj ti pomagam…?« sem zaklel in se hitro odpravil po telefon, da pokličem veterinarja.

Jokal sem ob njej, ker sem se čutil odgovornega zanjo in obupno me je bilo strah. Bordojska doga, mogočne konstrukcije, močnega telesa…, stara komaj šest let, je ležala na tleh in ni mogla vstati. Žalosten pogled nanjo je takoj pregnal stran misli o moji bolečini in v meni se je prebudila skrb zanjo. Nisem vedel, kako dolgo že nemočno leži, zato sem ji k glavi prinesel vodo. Ni mogla piti, ker niti glave ni mogla premakniti. Zajel sem vodo v roke in ji dajal piti iz roke. Lizala je moje dlani in se vsaj malo odžejala, jaz pa sem v njenih očeh videl hvaležnost, ker ji stojim ob strani.

» Prosim pomagajte. Psička leži na tleh, ne more vstati in ne vem kaj ji je…« sem rekel veterinarju na drugi strani telefona.

» Danes je sobota in vsi so na terenu. Pripeljite jo k nam in bomo videli, kako lahko pomagamo…« mi je odgovoril.

» Ne morem in odkrito povedano, si je niti ne upam dvigovati, ker ne vem, kaj je narobe z njo…«

» Ja ne vem, kaj boste naredili…? Če jo lahko, jo pripeljite sem, drugače pa lahko mi pridemo k vam šele v ponedeljek…!« je bil odločen veterinar.

Bolel me je njegov odnos. Zelo bolel, saj je šlo za mojo »terapevtko«, ki sem jo imel resnično rad. Nisem se sprijaznil z njim in sem poklical drugega veterinarja, ki pa je od našega doma oddaljen več kot šestdeset kilometrov. Ni bilo problema in že čez dve uri, je bil pri nas doma. Ogledal si je Brino, ki je nepremično ležala, ji dal pomirjevala in skupaj sva jo naložila v njegov avto, saj jo je odpeljal na veterinarsko postajo, kjer je nato ostala na opazovanju.

Že naslednji dan sem takoj zjutraj poklical in izvedel, da je resno zbolela, saj so ugotovili, da ima artritis. Njena hoja je bila opotekajoča in vidno je shujšala, saj že več kot 4 dni ni jedla ničesar. Na opazovanju in pregledih so ugotovili tudi, da ima poškodovan vratni vretenec, kar je še dodatna funkcionalna ovira. Velik šok je bil to zame in zelo žalosten sem bil, saj je bil to moj prvi pes, psička natančneje, v odrasli dobi.

Spomini so takoj privreli na dan in že sem se spomnil na svojega psa v otroštvu. Runo mu je bilo ime in je bil mešanec med nemškim ovčarjem in rotveilerjem. Velik, a prijazen pes, ki sem ga imel zelo, zelo rad. Skupaj sva preživela veliko časa. Treniral sem ga na gasilskih ovirah, ki so bile postavljene nedaleč stran od mojega doma. Preskakoval je prepreke, hodil skozi tunele in preskakoval navidezne potoke. Nihče se ga ni bal, saj je zelo rad imel vse otroke in tudi ubogal me je. Za večstanovanjsko hišo, v kateri smo živeli, je imel svojo kočo in je bil privezan na verigo. Skrbel sem zanj, mu redno nosil hrano ter menjal vodo in ga prav tako redno vodil na sprehode.

Nekega dne, ko smo se vrnili iz morja, je k njemu pristopil moj stric, ki je bil sicer doma v Švici, Runo pa se je zagnal vanj in ga ugriznil. Močno ga je napadel, saj mu je odgriznil del zgornje ustnice, zraven pa so se poznale sledi ugriza še na njegovem nosu in tik nad očmi. Res ni bilo videti prijetno in ustrašil sem se, saj sem imel rad svojega strica, kakor tudi svojega psa Runa. Še isti dan so se stric in njegova družina odpravili nazaj proti Švici, saj si je želel rane oskrbeti v svoji državi, ker niso zaupali zdravnikom v takratni državi Jugoslaviji, da mu bodo oskrbeli obraz, kot si je želel. Poslovili so se na hitro in odšli.

Iz pogovora med mamo in očimom sem ujel, da bosta psa dala že naslednji dan usmrtiti, češ da je nevaren. Začel sem neutolažljivo jokati in nihče me ni tolažil. Le njune razlage so bile tiste, ki sem jih prejemal na tisoč in en način, ter da se bom moral s tem sprijazniti. Jokal in jokal sem vse do takrat, dokler nisem utrujen zaspal.

Obšli so me spomini iz otroštva, ko sem ostal brez svojega najboljšega prijatelja in sedaj, ko sem odrasel moški, sem ponovno dobil rosne oči. Jokal sem. Jokal sem za Brino, ki je bila moja najboljša prijateljica in zdaj se počasi poslavlja.

» Kaj pa lahko storite…?« sem vprašal s hripavim glasom, ker sem zadrževal solze, ki so se mi nabrale v očeh.

» Tablete bo dobila. Težko vam rečem, kako dolgo bo še lahko živela na ta način. Morda eno leto, lahko tudi dve a veliko več sigurno ne. Redno mora prejemati tri različne vrste tablet in ko bo pojedla prvo merico bomo videli, kako naprej…« je prijazno razlagal veterinar, ki se je resnično zavzel zanjo.

» Hvala. Kdaj pa lahko pridem ponjo…?«

» Zdaj dobiva infuzijo, ker je bila dehidrirana. Pridite jutri popoldan in do takrat bomo že vedeli, ali tablete učinkujejo.«

Odložil sem telefon, sedel v avtu na avtobusni postaji in bil zelo žalosten. Spomin me je spet vrnil nazaj v otroštvo, ker sem se spomnil, kako sem slišal očima razlagati mami, da je verjetno on kriv, da je Runo ugriznil mojega strica, saj mu je prav on rekel, da naj stopi k njemu in da se ne bo nič zgodilo. Zbudil sem jezo in takrat sem se zavedel, da sem ostal brez svojega prijatelja prav zaradi človeka, ki mi je storil že toliko gorja v življenju in da sem upravičeno jezen nanj. Bil je pijan, to dobro vem, saj sem takoj ob tem razmišljanju prebudil še telesni spomin in se spomnil njegovega vonja, ko sta s stricem prišla v stanovanje, da si očisti in zasilno oskrbi rane. Jeza v meni je vrela in občutki so se potencirali.

» Pa kako je lahko povabil k Runu človeka, ki ga je videl mogoče dvakrat v življenju…? Če ne bi bil pijan, se to ne bi zgodilo. Pika.« sem si rekel na glas.

»Samopogovor« me vrnil nazaj v realnost in začel sem razmišljati, kaj bo z mojo Brino. Nekako sem uredil misli in se pogumno vrnil domov. Otrokoma sem povedal, da je Brina bolje in da bo dobila zdravila, ki ji bodo pomagala, Suzani pa sem seveda povedal kruto resnico, ki jo je prav tako zelo prizadela.

Minevali so tedni in psička si je opomogla. Znova je dokaj normalno hodila, kar sem seveda izkoristil za krajše sprehode z njo in ji ponovno nalagal breme, ki ga nosim skozi življenje. Opravljala je svoje delo in me poslušala, toda njene oči niso več žarele. Nič več nisem zaznal njenega »nasmeha«, ki mi ga je večkrat podarila. Nič več ni bila tako zelo vesela, kadar me je videla obuti športne copate, ki so ji že naznanjale, da greva na potep.

Dan pred tistim jutrom, sem jo našel v kleti na tleh. Ponovno ni mogla vstati in cela se je tresla. Kot mi je veterinar povedal, je možnost za božjastne napade zelo velika, kadar psi dobijo taka zdravila in res se je to zgodilo tudi Brini. Napad je minil, med tem ko sem se po telefonu pogovarjal z veterinarjem. Poskušala je vstati ter je znova in znova padala na tla. Klečal sem ob njej in jo božal po glavi. Vedela je, da sem ob njej in je ne bom zapustil, kot tudi ona ni mene takrat, ko sem jo najbolj potreboval.

Ko je prišla k sebi, sem jo naložil v avto in jo peljal k veterinarju, da jo ponovno pregleda. Počakal sem tam ter izvedel, da je bolezen napredovala in bi bilo potrebno povečati dozo tablet, če bi želeli, da bi jo spet spravili začasno na noge. Prav tako sem izvedel, da vse predpisane tablete puščajo velike posledice na notranjih organih, kar ji bo še dodatno otežilo življenje. Nisem se mogel posloviti od nje in jo pustiti tam, zato sem jo odpeljal nazaj domov z upanjem, da se bo zgodil čudež in bo ozdravela. Seveda je bila popoldne videti dokaj normalno, saj je prejela res močna pomirjevala, ki so jo na prvi pogled dvignila, toda njena globina, njeno bistvo, je bilo daleč od tega.

» Jutri zjutraj bom Brino peljal na evtanazijo. Ne morem jo gledati, kako trpi in dolžan sem ji to. Vem, da bom zmogel in da želim si ti opraviti sam.« sem zvečer rekel Suzani.

» Vem Simon. Res trpi in trpimo tudi vsi ostali, ker se nam smili. Če želiš, lahko grem s tabo in jo skupaj odpeljeva. Kako pa bova otrokoma to povedala…?«

» Ne, sam jo bom odpeljal, ker sedaj sem drugačen moški, ki ne beži stran od svoje odgovornosti in ne potrebujem alkohola, da bi opravil nekaj, kar globoko v srcu vem, da moram storiti sam. Otrokoma bova povedala resnico. Brina je bolna in ji je potrebno pomagati. Rada je bila z nami, rada ju je imela in za zmeraj bo ostala v naših srcih…« sem ji odgovoril.

Strinjala se je z mano in zato sta se naslednje jutro vstala prej kot običajno in se dostojno poslovila od Brine. Hči je jokala, ji rekla adijo in odšla. Sin, ki je bil zelo močno navezan nanjo, pa se je skril za hišo in se od nje poslavljal dlje časa. Bolelo me je v prsih in tudi sedaj, kot to pišem, mi drsijo solze po licu, ker so občutki žalosti tako močni. Nobeno slovo ni enostavno in tudi od Brine ni bilo. Pustil sem jo še približno petnajst minut z nami, nato pa sem jo naložil v avto in jo odpeljal.

Celo pot sem razmišljal o najinih sprehodih, »pogovorih«, teku in neumnostih, ki sva jih storila skupaj. V mislih sem imel tisoč spominov in med njimi tudi tega, da sem jo pripeljal domov v pijanem stanju in to ravno takrat, ko se je Suzana z otroci odselila k svojim staršem in jaz sem grdo podkupil otroka, ker sem jima poslal sliko kužka mladička. To so bili časi, ko sem se utapljal v svojih bolečinah, alkoholu in svoji bedi, ker sem gojil slab odnos do sebe in svoje družine.

Prispela sva k veterinarju in Brina ni mogla ali pa ni želela, iz avtomobila. Obležala je notri v prtljažniku, tako da smo se dogovorili, da jo najprej uspavamo kar tam, nato pa jo bomo skupaj nesli notri v ordinacijo. Med tem, ko sem čakal veterinarko, da si prinese vse potrebno k avtomobilu, sem jo božal po glavi in jo tolažil. Imela je zelo oteženo in plitko dihanje, kar je bila posledica neznosne bolečine. Psi imajo prag bolečine zelo visoko in v kolikor bi se kaj takega dogajalo človeku, bi verjetno omedlel že veliko prej. Brina je bila borka in tako se je tudi obnašala zadnje trenutke svojega življenja. Imel sem občutek, da še vedno skrbi zame in mi sporoča, da bom zmogel naprej v življenju tudi brez nje. V prsih me je bolelo in bil sem žalosten. Misli so mi uhajale nazaj v zadnje obdobje, ko sem se soočil s svojimi strahovi, spolno zlorabo iz otroštva ter posledicami svojih dejanj.

» Vse iz tvojega prejšnjega življenja se poslavlja Simon, ker si zmogel nekaj, kar uspe redkim ljudem. Vzemi moje besede kot vzpodbudo za naprej…« mi je prejšnji večer dejala Suzana, da me je potolažila.

Veterinarka je prinesla ves medicinski pribor, Brini pobrila sprednjo desno taco, ji vstavila kateter in jo vbrizgala pomirjevalo. Sekunde so tekle kot večnost in bil sem tesno ob njej. Počasi, čisto počasi je zapirala oči in kar naenkrat, jih je zaprla.

Gledal sem jo, jo držal za glavo in se v mislih poslavljal od svoje najboljše prijateljice, moje terapevtke, ki se je po šestih letih življenja poslovila. Močna in karakterno sposobna psička, ki je v moje življenje prišla z namenom, je opravila svoje delo z odliko in poskrbela, da se kot človek nisem popolnoma predal in sem se tudi zaradi nje boril, ker mi je na najinih sprehodih dala neverjetno energijo za življenje. Sneg, dež, veter ali vročina, v vsakem vremenu sva bila zunaj in hodila. Poznali so naju vsi krajani daleč naokoli, saj sva bila vsepovsod. Najine ture so bile dolge od osem do dvanajst kilometrov in zgodilo se je tudi, da sva jo mahnila dvakrat dnevno. Umirjena in ravno prav zaščitniška do vseh nas, kakor naša mediatorka, ki je v času naših družinskih neurij, zmeraj našla pravi pristop, je delovala skozi celo svoje življenje. Pustila je neizbrisen pečat v naših srcih, prijeten tatu in tisto jutro, je bil čas slovesa. Morda je bil to prvi resni preizkus mojega poguma, ko sem po soočenju s spolno zlorabo stopil na pot odgovornosti.

Zaspala je trdno. Skupaj smo jo prestavili na tla ordinacije, kjer sem iz vratu vzel njeno ovratnico. Prav tako sem vzel njeno knjižico, v kateri je bilo zabeleženo, da sem jo tistega dne izbrisal iz registra živih psov. Odšla je za vedno in s sabo vzela vso kramo, ki sem ji jo naložil. Sedel sem v avtomobil in si z lica brisal solze, ki so drsele ena za drugo, čisto počasi…

Simon Mičič

Avtor knjige; Deček s tatujem na srcu