Ko boli tatu
Dan se ni začel najbolje …
Zgodnje jutro, ko si po navadi privoščim kavo in pregledam svoj urnik opravil za tekoči dan, se je danes začelo brez kave. Zdravniški pregled za podaljšanje vozniškega izpita zahteva tudi pregled krvi in zato, sem moral biti tešč.
Ob vodi sem prebiral novice, pregledoval zapiske in se počutil precej zaspano. Voda me ni “zadela”, kot to naredi kava. Navada ali kava? Kaj me dejansko prebudi po ustaljenem ritmu, ki ga skoraj vsako jutro začnem ob 5 uri? Razmišljanje o navadi me je odneslo stran od realnosti in izgubil sem se v svojem notranjem svetu …
Zabolel me je tatu na srcu. Oživeli so dvomi, strahovi in žalost. Prebudila se je bolečina, ki mi je krojila toliko let življenja in kateri sem podrejal veliko pozornost, ter s tem zamujal priložnosti, ki jih življenje nudi. Začutil sem tatu na srcu, ki je ob povečanem utripu povzročal bolečino, ki se je čutila s vsakim potiskom krvi po mojem telesu. Prihajala je v vse kotičke telesa in se kot virus širila od pet do glave.
Globina bolečine me je posrkala vase. Izgubil sem se v iskanju odgovora, katerega iščem že od tistega dne, ko sem bil prvič spolno zlorabljen kot majhen, nedolžen in popolnoma zdrav deček. Čeprav sem s svojo knjigo deloma odpravil posledice travme, ki jo je tisto dejanje pustilo na meni, sem se znova znašel v centru kompleksnosti težav, ki me pestijo že toliko let. Spet sem odpiral stara vprašanja in iskal vzroke za dejanja, ki mi jih je storil človek, ki sem ga imel brezpogojno rad. Dvom v prepričanje, da bom zmogel v življenju čez mostove in ceste, se je večal.
Požirek vode mi prekine tok misli. Separator, bi rekli v žargonu NLP tehnik, ki jih poznam. Po grlu mi steče voda in spet sem nazaj v zavestnem razmišljanju, da sem spolno zlorabo že sprejel, predelal njene elemente posledic in da bom z njo živel polno življenje, kot si ga zamišljam, kot ga želim in kot si ga zaslužim.
Hm… Voda ali kava? Navada ali učinek substance? Ali bi ob požirku kave, sploh prekinil tok misli? Ali bi ob kavi, sploh prišel do čustvenega razmišljanja? Bolečina je izginila, dvom je postal manjši in lahko sem vklopil razum. Zavedel sem se, da sem tisti Simon, ki se je z bolečino uspešno uspešno soočil že pred časom in da sem danes podlegel navadi, ki me je spravila v čustven, neprijeten položaj, bi lahko rekel.
Moč navade. Vsaka navada jo ima, moč s katero nas lahko telesno in/ali fizično spravi na kolena. Mene je in zato sem se kaj hitro odločil, da prevzamem nadzor nad navado, še preden postane odvisnost, saj sem v preteklosti imel kar precej težav v zvezi z odvisnostmi. No, to pa je že tema, ki sem jo izlil v svoji knjigi Deček s tatujem na srcu…
Kavo bom imel za navado še naprej, bom pa pozoren na odziv uma in telesa, da me ne odpeljeta v globino čustev, ki lahko bolijo in skelijo. Odvisnost boli in skeli!
Simon, avtor knjige Deček s tatujem na srcu
Avgust 2016