Mnenja o knjigi

»Simona in njegovo ženo sem imel možnost spoznati na eni od mojih delavnic, ki sta jo skupaj obiskovala in s sabo prinesla veliko pozitivne energije ter želje po učenju. Ko sem prebral knjigo Deček s tatujem na srcu, sem dobil potrditev spoznanja, ki me je obšlo, ko sem Simona prvič srečal. V njem so sonce in neverjetna notranja moč ter želja, da pomaga spremeniti svet, v katerem živi. Želja, da svoji družini in ljudem, ki jih ima rad, ponudi boljše življenje, kot ga je bil deležen sam. V knjigi boste skozi vzpone in padce, velike preizkušnje in lekcije življenja, skozi katere se je Simon prebijal v svojem življenju, lahko dobili pomembno sporočilo, ki ga kot avtor želi predati vsem nam, in sicer da je vedno treba in pomembno vztrajati. Da resnica in dobrota zmagata. Da po dežju posije sonce. Da z odpuščanjem osvobodite sebe in si spet pridobite svoje življenje. Ne glede na to kar se vam v tem trenutku dogaja v življenju, nas Simon vedno znova uči, da je treba vztrajati. Želim vam, da se vas njegova zgodba dotakne, kot se je mene, in da boste po tem, ko boste knjigo prebrali, v njej zase našli pogum, moč, resnico, željo po sreči in vztrajanju.«

Dr. Aleksander Šinigoj, avtor knjige Odloči se za srečo


»Odlična knjiga, ki odpira nove poglede na vzroke za alkoholizem in ostale zasvojenosti. Meni ta knjiga predstavlja pravi pogum, ki izhaja iz ranljivosti in dovoljenja biti to, kar si. Dovoliti si priznati in odpreti vse svoje plati, tudi tiste, ki bolijo. In ne nazadnje – knjiga opozarja na tematiko, ki je prevečkrat skrita in potlačena in je razlog premnogih trpljenj.

Knjiga je zgodba moči, iskrenosti, trpljenja, vztrajnosti, predanosti in tudi izjemne ljubezni in moči dveh, ki si stojita ob strani v dobrem in slabem. Lahko rečem, da je to ena boljših knjig slovenskih avtorjev, ki me je večkrat presenetila, ganila in me podala v globino lastnih misli.«

5KA IZOBRAŽEVANJA, Petra Škarja s. p., avtorica več knjižnih uspešnic


»Veseli me, da mi je bila dodeljena čast prebrati Simonovo prvo knjigo, in to še pred uradnim izidom. Kljub poznanstvu, številnim sestankom in kramljanjih ob kavah je bilo šele skozi knjigo povedanega več, kar je seveda nekaj povsem običajnega. Ob kavi se človek izpove le do neke mere, ob ‘pivskih pohodih’, ko je duša pripravljena sporočiti kaj več, pa po navadi ob sebi nima pravih sogovornikov oziroma se v takšnem stanju informacije morebiti ne oddajajo in sprejemajo tako, kot bi se sicer morale.

Starši, krušni starši, rejniki, vzgojitelji, učitelji … Ali se sploh zavedamo, da z vstopom otrok v naše okolje sprejmemo najvišjo odgovornost? Ali se sploh zavedamo, da so te nežne duše, naši otroci, nekoč lahko predsedniki držav ali pa lahko pristanejo v ustanovah, kjer bi ne želel biti nihče? Ali menimo, da ima morebitni predsednik države to v svojem DNK-vzorcu? Nikakor ne, in naša odgovornost je, da v njih najdemo tisto najboljše, jih razvijamo v pravo smer in jih ne zaustavljamo pri njihovih sanjah.

V knjigi smo lahko spoznali pošast, egoistično pošast iz globin, brez prijateljev, in nebogljenega dečka, ki je bil prepuščen krutosti. Zdaj pa si zamislite čudovito školjko z biserom, ki se vedno zapre, če se ji kdor koli približa, boji se pošasti, saj nikoli več ne želi pokazati vseh svojih lepot. Boji se, da ji bodo ponovno odvzete, ukradene, ustvarjanje novega bisera pa traja in traja.

Vsi, ki imamo odgovornost do svojih čudovitih otrok, sam imam namreč štiri, se moramo zavedati naslednjega: Veličina osebe se ne rodi, temveč zraste!

Bodimo pozorni na drobne znake, ki nakazujejo, kaj razveseljuje naše mlade junake, in jih usmerjajmo v pravo smer, naučimo jih, da so napake, ki so storjene ob iskanju nečesa novega, lahko celo gorivo za nove dosežke. Zavedajmo se, da njihove uspešnosti ne moremo meriti zgolj po števcu hitrosti, ki prikazuje, da nekdo hitreje napreduje, drugi počasneje. Zakaj? Tisti, ki napreduje počasi, ima možnost sproti odpravljati večje število napak. Spominjam se dečka na nogometnem igrišču, ki je pri 6 letih prekašal vse ostale, izredno hitro je napredoval, vendar po nekaj letih ostal pri svoji zaletavosti in pričel nazadovati. Tisti, ki je sprejel to odgovornost, bi moral z varne razdalje spremljati razvoj in ga usmeriti v pravo smer.

Torej, stopimo korak nazaj, opazujmo svoje otroke, bodimo pozorni, v kaj se morebiti zagledajo, na kaj se osredotočijo, in jih venomer pohvalimo ob njihovih dosežkih. Z drugimi besedami, bodimo pozorni na trenutek, ko se bodo prvič zaljubili, in jim pomagajmo, da energijo ljubezni uporabijo pravilno.«

Jure Šporn, direktor Wuerth Slovenija


knjiga samostojna MičičVeč o knjigi Deček s tatujem na srcu >>