Knjiga deček s tatujem na srcu

» Svaka čast stari… Jst nism vedo, da je to tok hudo…!«

11. marca 2018 / Administrator / Avtor: Simon, knjiga

Stojim na odru velike dvorane Kosovelovega doma v Sežani. Pred mano skoraj polna dvorana ljudi, ki jih sicer zaradi vame usmerjenega reflektorja ne vidim prav dobro, a se še kako zavedam, pred kako zelo pomembno nalogo stojim.

Pritisnem gumb daljinca in za mano se na ogromnem platnu izpiše prvi slide: ZAKAJ JAZ…? Modro ozadje, zatemnjeno dvorano še nekoliko bolj zavije v mračnost, saj me je že Žan napovedal kot moškega, ki javno govorim o izkušnji spolne zlorabe. Občinstvo je torej že vedelo, kakšna bo moja tema predavanja.

Še preden sem bil na vrsti jaz, sem v zaodrju čakal na svoj nastop, kot zadnji pred premorom in si v mislih ponavljal govor na tako pomembnem dogodku, kot je PREMIK v Sežani. Nervoza se me je lotevala, saj je bilo zame prvič, da sem imel omejen čas in to le 15. minut, v katerih sem želel povedati vse, kar mi sicer uspe v roku urce in pol. Zahtevna naloga zame, saj sicer zelo rad govorim in ljudem predajam svoje izkušnje, ki sem jih pridobil skozi svojo pot ter pisanjem knjige Deček s tatujem na srcu. Tukaj vam lahko zaupam še, da je moja knjiga zasedla 104. mesto po številu izposoj knjig domačih avtorjev v Slovenskih knjižnicah :), saj je bila izposojena kar 2.104 krat.

 

Tišina. Smrtna tišina.

Mračno okolje in dramatično vzdušje prekine moj glas:
» Zakaj jaz…?«
» Zakaj prav jaz…?«
» Zakaj se je to moralo zgoditi ravno meni…?«

Začel sem s svojim ozaveščanjem naše družbe, da so spolne zlorabe del nas in da si moramo prenehati zatiskati oči, če želimo sčasoma zmanjšati in/ali celo nekoč izkoreniniti ta sprevržena dejanja odraslih ljudi, ki se spravijo nad otroke in jim povzročijo nepopravljivo škodo. Tatu na srcu, ki je večen in se ga ne da izbrisati, ki boli, a ga nihče ne vidi, ki se sveti ponoči, kadar ni nikogar ob otroku, ki uničuje otroške sanje in kateri povzroči izkrivljen razvoj čustev. Uniči ljubezen in povzroča sovraštvo do tistega, ki ga nosi. Vzpodbuja krivdo in izničuje samozavest. Tatu na srcu deklic in dečkov, ki smo bili spolno zlorabljeni je nekaj, kar morda lahko do potankosti razumemo le tisti, ki smo ga na žalost prejeli in to večinoma od ljudi, katere smo imeli radi in so nam bili vzor.

Vseskozi sem v dvorani iskal Suzano, Kajo in Luka, da bi jih videl, čeprav sem vedel, da mi tudi tokrat stojijo ob strani in me s svojo prisotnostjo podpirajo, a vseeno sem jih želel videti. Temna dvorana mi je ovirala jasnost pogleda in kar naenkrat, se je pred mano na ekranu računalnika, ki nam je govorcem služil za pregled prezentacije, ki smo jo imeli pripravljeno, pojavil rdeč ekran, kar je pomenilo – KONEC…

Panika!

V meni panika, da moram počasi zaključiti, saj imamo odmor in moj čas 15.minut je potekel. Razmišljal sem, kako naj sedaj na hitro zaključim, če pa sem šele na pol poti tistega, kar sem imel pripravljeno in vsaj še 3 slide do konca? Kako naj ljudem predam bistvo, če pa sem šele pri pomenu pisanja o bolečini, ki se je v meni skrivala dolgih 35 let? Kako bodo ljudje vedeli, da se je vredno spustiti v svoje globine in poiskati prave vzroke za dejanja, ki povzročajo bolečino tistim, ki me imajo radi? Ali bo občinstvo vedelo, da sem vseskozi imel ob sebi Suzano in da sta mi otroka dala »Second chance« biti OČE? Hvala družina 🙂

 

V nekaj sekundah sem v mislih strnil vse povedano in tisto, kar sem še želel, sicer bolj na dolgo in široko povedati.

» Simon, zdaj nimaš časa za dolgovezenje in glede na dejstvo, da si imel že več kot 50 predavanj veš, kaj so 3 najbolj pomembne stvari, v zvezi s spolnimi zlorabami otrok in za katere si želiš, da v ljudeh naredijo PREMIK v zavedanju…« sem si moral na hitro razjasniti, saj se mi je zdelo, da je rdeč ekran postajal vedno bolj rdeč in me preganjal dol z odra.

1. Moramo si prizadevati, da bo družba sposobna sprejeti dejstvo, da je v Sloveniji spolno zlorabljena vsaka 5 deklica in vsak 7 deček.

2. Moramo se zavedati (predvsem tisti, ki smo to doživeli), da so posledice spolne zlorabe nekaj, kar se ne predela, temveč se lahko s tem naučimo živeti.

3. In dejstvo je, da se je vredno boriti, se zavzeti zase in za svoje bližnje, biti iskren, se opravičiti za svoja dejanja in prevzeti odgovornost, saj nas po PREMIKU spremlja s soncem obsijana pot.

 

 

 

»Hvala za priložnost, da sem lahko bil gost na PREMIKU 2018.« sem zaključil svoj govor in prejel nagrado v obliki ogromnega aplavza.

V zaodrju sem prejemal čestitke od vseh. Stiski rok, objemi in trepljanje po ramenih mi je dvigovalo zavedanje, da opravljam pomembno delo za celotno družbo in da v mozaik zavedanja prispevam svoje kamenčke.

» Svaka čast stari… Bolj ko sem te poslušal, bolj so se mi kocine pokonci postavljale in proti koncu mi je šlo že hudo močno na jok… Jst nism vedo, da je to tok hudo…« je k meni pristopil Ciril Komotar, ki je avtomobilski novinar, poklicni fotograf in režiser, ki nam ponuja odlične kratke videe (»vloge«) na temo avtomobilizem z naslovom Komotar minuta in je bil eden izmed govorcev istega dogodka, med tem ko smo v zaodrju čakali, da se vsi skupaj še zadnjič priklonimo čudoviti publiki.

Uspelo mi je! Kljub izredno kratkemu času, mi je uspelo vsaj enega (čeprav vem, da se je moja zgodba dotaknila večjega števila ljudi) prebuditi in mu dvigniti zavedanje nad nivo zaspanosti in zamegljenosti, zato HVALA Ciril, ker sem ti lahko zaupal svojo zgodbo.

Puščam sledi in to je tisto kar šteje. To je tisto, po čemer si želim ,da bi se me ljudje spominjali in ko me tukaj, na zemlji več ne bo v tej obliki življenja, bo za večno živela moja knjiga Deček s tatujem na srcu!

Simon MIčić
Avtor knjige; Deček s tatujem na srcu

foto by Ivo Štefanič

11.marec 2018