Knjiga deček s tatujem na srcu

VERJEMI, ZAUPAJ, LJUBI , ZAHVALI SE IN OPROŠČAJ…

4. marca 2017 / Administrator / Avtorica: Suzana

…knjige so naju rešile. To si danes upam iskreno trditi. Ko je bilo najhuje, ko nisem več videla izhoda, ne v najinem odnosu, ne v finančnem breznu …sem posegla po knjigah. Knjige so mi razkrile ogromno potenciala skritega v mojih globinah. Potenciala, ki sem si ga želela vložiti v odnos s svojim moškim, v najino ljubezen, da bi le ta ponovno zaživela. Knjige so mi odprle oči, da pravzaprav o življenju in odnosih vem prekleto malo. Začela sem brati…vsak dan sem komaj čakala, da si utrgam tisto urico , tam na najini zelenici pred hišo, da se zleknem v ležalnik in se v miru potopim v bele liste in črne črke izbranih besedil … Izbranih? Ne , nisem izbirala , vse knjige so v moje življenje vstopile čisto same in prav vsaka mi je dala ogromno. Spominjam se, ko sem se po desetletju ponovno vpisala v knjižnico…kako sem odhitela na oddelek odraslih in stala med knjižnimi  policami …izgubljena… strmela sem v naslove in se spraševala, kaj naj izberem … ali naj izbiram po naslovu, ki me pritegne…ali naj izberem po izgledu naslovnice, ki mi pade v oči …ali naj izberem najtanjšo ?… Zanimivi spomini… a danes vem, da so knjige izbrale mene. In prav vsaka je v moje življenje prišla z določenim namenom in v trenutku, ko sem bila nanjo pripravljena…

 

Takrat se mi niti sanjalo ni, da bo moj moški napisal knjigo… Drugačno, iskreno, neposredno, brez skrivnosti, čustveno, zapleteno. Prav takšno, kakršno je najino življenje.  Napisal je knjigo Deček s tatujem na srcu , knjigo življenja. Niti v sanjah si nisem predstavljala, da mi bo moški posvetil knjigo… (več o knjigi si preberi tukaj )

Dobra tri leta nazaj sem začela brati, redno, vsak teden sem zahajala v knjižnico… Spomnim se svojih prvih dveh prebranih knjig… Eno sem dobila v dar od svojega moškega , drugo sem si izposodila v knjižnici. Obe s podobno tematiko , odnosi. Ja z odnosom v tistem obdobju nisem bila zadovoljna. Odnosi so postali tako zakomplicirani, tako težki, tako brezupni… Moje telo, moje misli, moje srce vse je hrepenelo po harmoniji,  moje življenje pa je bilo totalen kaos.  Kot, da je v moj prostor padla atomska bomba, ki je pomorila zadnje bilke upanja … Potrebovala sem spremembo… Želela sem transformacijo… Nisem želela starega življenja, ko sva zaljubljena zrla v svet, temveč sem želela nadgraditi najin odnos…

Moški so z Marsa, ženske so z Venere  je ena izmed prvih knjig, ki mi jo je moj moški podaril v dar… Torej si je spremembe in boljšega odnosa želel tudi sam… Ja le tako se lahko zgradi odnos, ki ga midva živiva danes. Oba morata zagristi, oba morata delati in skupaj rasti.  Kar čutiš, lahko zdraviš … Knjiga, ki naju je povabila k pisanju in redni uporabi tehnike Ljubezensko pismo… Knjiga, ki mi je odprla oči, da ni nič narobe, če sem jezna naj, narobe je le to kako mu to povem…

 

Življenja nam ni potrebno postavljati na glavo. Pomembno je le, da sprejmemo današnji dan, takšen kot je, jutrišnjega pa vidimo takšnega kot si ga želimo videti. Kajti današnji dan je posledica včerajšnjega, jutrišnji pa bo posledica današnjega…

Zagrizla sva v delo… Delo na sebi… Prišla sem do spoznanja, da za moje nezadovoljstvo ni kriv ON, temveč si ga ustvarjam sama… Torej se moram spremeniti sama, če želim biti srečna, mirna in zadovoljna ženska. In le taka ženska lahko iz svojega moškega izvabi tisto najboljše, kar ji moški lahko da, tisto po čimer ženska hrepeni… Verjela sem vase in posledično sem začela zaupati tudi njemu. Podala sem se na pot transformacije svojega življenja ( več o knjigi si lahko prebereš tukaj )

Knjige, seminarji na temo odnosi, cilji, motivacija so naju podprli na najini poti transformacije. Knjige so nama dale širino in neskončne teme pogovora. Naučile so naju živeti, dale so nama pogum in vlile so nama upanje, ko sama nisva videla izhoda. Pomagale so vzkliti zrnu, ki sva ga zasadila, a pod težo življenja ni uvidelo sonca…

» V vsakem od nas je majhno zrno iz katerega lahko vzklije modrost. Ampak tega nas je strah, zato gremo študirat in zrno zasujemo z znanjem drugih ljudi. Zato se na pamet učimo tisoč citatov in se odpravimo na drugi konec sveta, da bi bolj sebi kot drugim, kako izobraženi smo. In tisto zrno modrosti v nas pod težo tujega znanja odmre. In potem smo po vsej svoji pameti samo še nespametni.«  prepis is knjige Besede nad oblaki.

Danes po treh letih je branje najina stalnica. In postalo je tudi stalnica najinih dveh najstnikov. Ja zgled je pomemben, mar ne?

Skoraj nepredstavljivo je, da se danes na preteklost lahko ozrem s hvaležnostjo. Zaradi vsega, kar sva kot par doživela in preživela sva danes močnejša…

V sebi sem našla vero, ki mi daje moč, da si dovolim čutiti z vsem srcem, da zaupam intuiciji in slišim šepet srca…Samo tako sem si lahko odgovorila, kaj me je vleklo k vztrajanju v odnosu, v katerem me je moški ranil.,, Danes vem, da vsak od nas v odnose stopa z nekim višjim namenom. Partner pa nas rani ravno toliko, kolikor dopuščamo mi sami… Ko vstopimo v intimen partnerski odnos  ponovimo primarne odnose ( tiste z očetom in mamo), odnose, ki smo jih bili priča v otroštvo in smo jih shranili tam nekje v svoje globine… Ko smo sposobni partnerju dati tisto, kar je kot otrok pogrešal, po čemur je hrepenelo njegovo otroško srce… Ja takrat osrečimo tudi sebe. Ko si dva dovolita, da drug drugemu zaupata svoje boleče skrivnosti, takrat v zdravem odnosu ne prihaja več do pritiskov na rane… temveč si partnerja nanje zavestno polagata obliže… Zame je to temelj odnosa, ki lahko traja do konca življenja in navdihuje!

Že res, da me je s prikrivanjem resnice, tlačenjem bolečine , ki jo je izlil skozi pisanje, begom… ranil… a ravno toliko kolikor sem imela moči prenesti …  In danes sva tukaj in zdaj!

Če se malo pošalim, pregovor pravi : Pravi moški zaplodi sina, posadi drevo in napiše knjigo…

Potemtakem imam danes ob sebi pravega moškega. Odnos, ki ga živiva danes , sva zgradila skupaj…

Zmogla sva midva in vsemu si kos tudi ti.

VERJEMI,ZAUPAJ, LJUBI , ZAHVALI SE IN OPROŠČAJ !

Suzana, 4.marec 2017