Knjiga deček s tatujem na srcu

Zakaj

5. septembra 2016 / Urednik / Avtor: Simon, knjiga

decek s tatujem na srcu simon micicKot že veste, sovražim vprašanja, ki se začnejo z: »Zakaj pa …?« Ne maram jih preprosto zato, ker kar kličejo po izgovorih in sploh ne dajejo pravih odgovorov. Tega se zelo dobro zavedajo naši otroci, saj jim tovrstna vprašanja ponujajo odlične poglede na razmišljanje staršev in nad celotnim pregledom dogajanja v družini. Po možnosti, jim ponudimo še nekaj sugestij na koncu vprašanja in »voila«, odgovor ali bolje rečeno izgovor boste prejeli v trenutku. Odgovor, pa se bo zmeraj začel z: »Zato ker … bla, bla, bla…!« Izgovori (odgovori), bodo leteli okoli nas in lahko bomo izbirali, kateri nam tisti trenutek odgovarja. Super občutek, če si lahko izbiramo odgovor, ki nam je všeč, mar ne?!

Dobili bomo prav takšnega, ki nam bo najbolj všeč in bo ustrezal našemu razpoloženju, da bomo na koncu povedanega, lahko dodali še svoj znameniti; »saj sem ti rekel(a), kaj se bo zgodilo…!« ali pa »saj sem vedel(a). Tako je, če ne znamo postavljati pravih vprašanj. No, saj če jih sebi ne znamo postaviti, kako pa naj bi jih drugim ali našim otrokom? Nemogoče. Toda, zakaj nam zakaj vprašanja, dejansko povzročajo izvirni strah in nas silijo v izgovore? Silijo nas k izvirni lastnosti človeka, kar pomeni boj ali beg in se po navadi ne konča najbolje, ne za tistega ki sprašuje in še manj za tistega, ki naj bi odgovoril in utemeljil svoj zato!

simon micic decek s tatujem na srcuEna izmed rešitev je, da se lahko oseba, ki je prejela tovrstno vprašanje, takoj postavi v vlogo izpraševalca in vpraša; »zakaj pa me to sprašuješ?« Vzrok za še večji konflikt ali sprožilec za preoblikovanje vprašanja? Po mojem mnenju, odvisno od napetosti trenutnega stanja izpraševalca in vprašanega, saj sta se znašla v »kratkem stiku«. Najbolj primerno takrat je, da se izpraševalec že pred oblikovanjem vprašanja, zaveda možnih odgovorov in postavi na primer vprašanje; »kako je to mogoče…?« ali »kje se je to zgodilo…« in s tem se bo izognil odgovorov, ki bi se začeli z; »zato ker…!«

Moja zgodba, ki je opisana v knjigi z naslovom Deček s tatujem na srcu, je zgodba o pohabljenosti duše. Spolna zloraba, ki se mi je zgodila v otroštvu, je pustila neizbrisen pečat in me zaznamovala na srcu. Namen opisane resnice je, da za posledice spolne zlorabe ali katerega drugega nasilja nad otroci, izve čim večje število ljudi naše družbe in se odprejo miselni vzorci, ki nam bodo vsem skupaj pomagali razumeti, kako pomembna je vzgoja otrok, če želimo stanje duha naše družbe dvigniti na višji nivo in si s tem zagotoviti blaginjo, ki nam pripada. Zavedanje, da se nasilje neizbrisno vpiše v telesni in umski spomin, je pot k lepši prihodnosti. Ko bomo zavedanje dvignili na višji nivo, potem žrtve spolnega ali katerega koli drugega nasilja, nikoli ne bomo prejeli vprašanja; »zakaj pa nisi že prej povedal?«

knjiga kup MičičRavno to se je namreč zgodilo meni, ko sem po petintridesetih letih, bil sposoben in pripravljen, o spolni zlorabi spregovoriti in se z travmo spopasti. Prav to vprašanje sem prejel jaz in ne čudim se več, da je toliko »anonimnih«, če se smem tako izraziti, žrtev spolnih zlorab, ki zaradi sramu in strahu, ne želijo spregovoriti. Njihova kvaliteta življenja je na najnižjem možnem nivoju a se vseeno ne upajo spregovoriti, ker jih bo okolje zasipalo z »zakaj« vprašanji, ki so seveda najlažja pot do vzpodbujanja krivde in sramu, ki pa ju ljudje mojega kova že tako ali tako nosimo in skrivamo pred zunanjim svetom od tistega dne, ko se je zloraba (velja tudi za druga nasilja), zgodila prvič.

Obljuba dela dolg in kot sem zapisal v svojem opisu na spletni strani, bom pomagal ostalim žrtvam spolne zlorabe, kolikor bo v moji moči in s tem člankom, odgovarjam na nekaj »zakaj« vprašanj. Noben odgovor ni izgovor, čeprav vam odgovarjam z značilnim »zato ker«…

Zakaj sem o spolni zlorabi, spregovoril šele po tolikih letih?

Zato ker sem se poglobil v svoja čustva, se izobraževal na temo spolna zloraba in njene posledice, se začel zavedati, da sem moški, ki zna ljubiti in imeti rad ter se odločil, da si z čela odlepim etiketo KRIV SEM, katero sem tako rad nosil celo življenje in sprejemal odgovornost za vse slabe stvari, ki so se dogajale ljudem okoli mene. Tudi za tiste, na katere nisem imel nobenega vpliva.

Zakaj sem se tako razgalil v svoji resnični zgodbi?

Zato ker si želim da kot bralec začutite grozo spolne zlorabe, da vas spreleti srhljivost dejanj, ki sem jih moral doživljati in da se že enkrat končno nehamo sprenevedati, da se nam to ne more zgoditi ali da se nam to ne dogaja. Se in na žalost je premalo ljudi, ki si želijo (ali upajo) ukrepati in premalo je splošnega znanja o posledicah, ki jih takšna dejanja pustijo na otroku in nato kasneje še na odraslem človeku.

Zakaj sem sploh spregovoril o spolni zlorabi?

Zato ker sem preveč trpel in tudi trpljenje ima svojo mejo. Prebral sem več kot sedemdeset knjig na temo osebna rast, psihologija, filozofija, motivacija, vzdržljivost, vzgoja otrok in njene posledice, kar me je popeljalo na pot v globino. Prehodil sem jo s težkimi koraki in prišel resnici do dna. Poiskal sem si pomoč, imel podporo partnerke in vztrajal vse do konca. Knjiga, mi je pomagala odpirati vrata in stopal sem vse do tistih sob, v katerih sem imel spravljene vse škatle s spominom o spolni zlorabi. Bolelo je in boli še danes, le da sedaj jaz obvladujem bolečino in ne obratno.

Mnogo je še takšnih vprašanj in z veseljem bom nanje odgovoril. Lahko se potrudite in mi zastavite kakšno vprašanje, ki se ne začne z »zakaj«, saj boste že pri samem oblikovanju vprašanja, šli v svojo globino in spoznali, kateri odgovor ne poznate ali katerega ne pričakujete, da vam ga dam kot potrditev vašega mnenja. Pišite mi na m.simon@siol.net in takoj ko bo mogoče, vam bom odgovoril.

Želim vam čim manj »zakaj« vprašanj in čim več sončnih dni.

Simon, avtor knjige Deček s tatujem na srcu
Avgust 2016