SPOLNA ZLORABA; tlačenje ali prikrivanje…?
Spolna zloraba pusti posledice za celo življenje. To je neizpodbitno ter dokazano dejstvo, saj je znanega že precej veliko o delovanju naših možganov in o odzivih naših čustev na življenje… Oseba s preteklo izkušnjo spolne zlorabe, ki se zelo močno trudi pozabiti dogodke, lahko celo življenje podredi svoji bolečini in se z roko v roki prebija skozi stiske posameznega dne ali celo daljšega obdobja… Spomini so kot suha struga reke, pod katero podtalna reka napolni strugo v obdobju močnega deževja ali kar bi v prenesenem smislu pomenilo, da imamo v spominu brazde, po katerih se je vila bolečina in nam za vedno pustila sledi… Kadar pa bolečina prestopi meje obvladovanja, se izlije na površje in napolni brazde preteklosti, katere želimo pozabiti, a val trpljenja vedno znova in znova zaide v staro strugo…
Pozabiti se ne da! Spomin je večen in le od nas je odvisno, kako ga bomo obravnavali… Lahko se še tako trudimo pozabiti, nam to ne bo uspelo, saj spomini privrejo slej ali prej na površje in preprosto začno učinkovati na naš način razmišljanja… Dejstvo je, da smo ob spolni zlorabi doživljali občutke, katerih ne moremo pozabiti, saj jih dejansko vsakodnevno uporabljamo v svojem življenju, le da se trudimo obvladovati svoj pogled na preteklost in se izogibamo situacijam, v katerih bi ponovno doživljali njeno grozo… Redki smo jo doživeli nenadoma (kar nikakor ne pomeni, da je mnogi niso) in od popolnega neznanca, a so seveda tudi takšni primeri in so navadno povezani s fizično silo na telo, da je storilec svojo žrtev lahko obvladal… Tisti, ki smo jo doživeli od nam najljubših ljudi, od katerih smo bili popolnoma odvisni, pa smo jo doživeli skozi razvoj in smo bili čustveno navezani na osebo, ki je ta nagnusna dejanja izvajala nad nami… Naklonjenost, ki nam jo je oseba kazala skozi počasno pripravljanje na samo zlorabo, nam je godila, saj si kot otroci nismo znali razločiti med mejo ljubezni in seksualnostjo, kot nam jo je izkazoval storilec… Prefinjeno delovanje storilca, ki je izrabil naše zaupanje in ga preoblikoval v svojo popolno nadvlado, je nagnusno dejanje, ki je vredno obsojanja…
Dejstvo je, da se sama zloraba dogaja že v pripravi (interakcija) na dejansko telesno zlorabo, saj se odrasel človek trudi dobiti naklonjenost otroka v najranljivejšem obdobju njegovega življenja in nanj pritiska z različnimi orodji, da bi si ga popolnoma podredil in se zadovoljil v smislu svoje nadmoči… Nepopravljiva škoda je storjena že z verbalno, vizualno ali psihološko interakcijo v smeri seksualnosti, ki se prav tako šteje kot spolna zloraba…
Proces spolne zlorabe torej traja od prefinjenega napeljevanja ter gradnje tesnega stika z otrokom, podkupovanjem ali dajanjem prednosti pred ostalimi člani družine, ki je skoraj vedno disfunkcionalna, v kateri se starši med seboj ne znajo ali ne želijo povezati… Potvarjanje vlog otroke oropa otroštva in jim naloži pretežko breme, a jim hkrati omogoča, da imajo v svoji družini vsaj nekaj od življenja in ljubezni, čeprav že globoko v sebi vedo, da jim je dodeljena vloga, ki naj bi jo reševali odrasli ljudje… Spolna zloraba je redko dogodek priložnosti, temveč je načrtovano dejanje, ki mogoče na začetku še ne kaže namero o telesni zlorabi, toda skozi vse večjo intimno povezanostjo med storilcem in žrtvijo, na koncu vedno da pečat za celo življenje… Tatu se nariše, rana je storjena in ta nikoli ne izgine iz telesa ter duše žrtve…
Potrebno je preživeti in se pripraviti na samostojno življenje… Težnja po dokazovanju moči, ljubezni, sprejetosti in povezanosti v odnosu, začne vplivati na način življenja in vzori, ki ji je otrok prejel v svojem otroštvu, se (lahko) prenesejo v njegovo družinsko življenje… Žrtev si ustvarja neskončno možnosti za preživetje v njenem hladnem čustvenem stanju brez ljubezni in brez oskrunjenega telesa, ki je služilo zgolj za zadovoljevanje spolnih potreb nekoga, ki naj bi mu zagotavljal varnost in ljubezen… Večinoma se počuti kakor objekt, ki ga po uporabi ne potrebujejo več in ga pustijo propasti… Najbolj uporabljena načina za preživetje pa sta zagotovo tlačenje ali prikrivanje, saj omogočata žrtvi ustvarjanje pogojev za življenje brez soočanja s preteklostjo… Beg pred pravo resnico ali ustvarjanje podzavestnega stanja »svoje« resnice…
Tlačenje…
Je prva izbira, ki jo žrtev lahko uporabi v svojem načinu življenja in se trudi pozabiti… Svoje spomine na dejanje spolne zlorabe želi potlačiti globoko v podzavest ter se s tem zavarovati pred resnico, ki je neizpodbitna… Spomin kroži v duši in telesu, ter mirno čaka na pravo priložnost, da privre na plan… Žrtev se nenehno trudi z zanikanjem, racionaliziranjem, nošenjem krivde in begom ohranjati stik z zunanjim svetom, saj ga na ta način ohranja živega… Sram, ki se ga lasti od znotraj, pa sproži še dodatno moč, ki je usmerjena v tlačenje in s tem najedanje zdravja, ki se v prvi meri kaže kot depresija in nato se pojavijo še fizične bolezni notranjih organov, ki nosijo vso breme tlačenja… Tlačenje spomina, ki se občasno (ali vedno) pojavlja v žrtvi, je del razvojnega procesa preživetja, saj temu načinu razmišljanja prilagodi življenje in je to odličen pripomoček za vzdrževanje stanja skrivnosti, ki se je nastala pred mnogo leti ali pred nekaj trenutki… Sprožilci, ki prihajajo do žrtve od zunaj, pa v njej ustvarjajo nemir in »zahtevajo«, da se za tlačenje še bolj potrudi, kar pa seveda povzroči še več notranjih težav in pobegov stran od sedanjosti… Tlačenje je škodljivo za žrtev, odnose do soljudi ali njene družine in vpliva na kvaliteto življenja, saj jo pušča v pasivnem stanju miselnosti, da spremembe niso potrebne zanjo, temveč za storilca, ki ji je zadal strašno bolečino in je obsojanja vreden…
Prikrivanje…
Druga izbira žrtve, ki za preživetje uporablja prikrivanje, pa je zavedno stanje človeka, ki ne posveča pozornosti neprijetni spolni zlorabi, ki se mu je zgodila… Prikrivanje dejansko pomeni skrivanje, ki pa lahko ima tragične simptome in hude posledice… S prikrivanjem si žrtev ustvari pogoje za zanikanje pred resnico, kar lahko na koncu procesa privede do lažne podobe spolne zlorabe in je soočanje še toliko težje… Namesto soočanja s pravo resnico, se ustvarijo pogoji za »novo« resnico in lahko žrtev privedejo do popačenja ali iluzij, ki blokirajo pravi spomin na spolno zlorabo… Vso prikrivanje je posledica zmedenosti, groze, sramu, žalosti in bolečine… Nemoč, ki se naseli v žrtev spolne zlorabe pa postane še toliko večja, ko žrtev odraste in se zaveda svojih dejanj, ki se jih kot otrok še ni mogel… Prikrivanje vpliva tudi na »varnost« storilca in se tudi v tem načinu bežanja, ohranja skrivnost, ki je povezana s spolno zlorabo, če tudi storilec žrtvi ni direktno naročil, da jo naj ohranja… Za prikrivanje, pa je potrebno ogromno energije, saj kot sem omenil, gre za zavedno dejanje in je tako žrtev v nenehnem strahu pred odkritjem resnice in posledico soočenja, česar pa si ne želi zaradi občutka sramu, ki mu ga je pustila spolna zloraba… Skozi prikrivanje, pa se krepi domišljija in soustvarja pogoje za varne kotičke njegove zavesti, da ne izhaja iz okolja, v katerem je prejel nekaj groznega in si s tem načinom zagotavlja nenehno odvračanje pozornost stran od resnice…
Rešitev je v sedanjosti in na osredotočenju tistega, kar smo v tem trenutku in ne na tisto, kar smo preživeli v preteklosti… Dejstvo je, da je spolna zloraba neizbrisen spomin telesa in uma, ki pusti posledice na kvaliteti življenja vsakega, ki jo je doživel… Z usmerjeno pozornostjo vase, se žrtve lahko sooči s sabo in s svojimi navadami preživetja… Navade kaj hitro postanejo odvisnost in lahko se zgodi, da po težnji do svobode, sami sebi zameglimo spomin in razum do te mere, da postanemo storilci zlorab ter tako seme groze prenašamo naprej ali pa skozi samouničujoč način življenja potrjujemo moč storilcu, ki nas zlorablja tudi v sedanjosti… Spremembe so potrebne, če se želimo osvoboditi preteklosti in jo sprejeti kot del celote in je ne tlačiti ali prikrivati…
Preberite knjigo Deček s tatujem na srcu in spoznajte, kako sem se sam spravil nad spomine in kako sem jih rešil… Klik na sliko in naročite si svoj izvod… Zaživite svobodno življenje in se soočite s preteklostjo…
Simon Mičić
Avtor knjige; Deček s tatujem na srcu