18. NOVEMBER EVROPSKI DAN ZA ZAŠČITO OTROK PRED SPOLNIM IZKORIŠČANJEM IN SPOLNO ZLORABO
»Če misliš, da boš s tem rešil svet, pa izdaj knjigo! Jaz je ne potrebujem.«
»Ja, napiši knjigo in pomagaj ljudem, ki se jim je zgodilo kaj podobnega. Imaš vso mojo podporo!«
Takšna dva različna odgovora sem prejel, ko sem začel pisati knjigo Deček s tatujem na srcu in o tem spregovoril Presneto pomembna odgovora za žrtev spolne zlorabe, ki se odloči o tem spregovoriti in si pomagati utirati pot skozi travmo. Precej različna mnenja dveh oseb, ki so neizbrisno povezane z mojim življenjem. Precep, ki bi lahko imel zelo negativne posledice za moje življenje in življenje moje družine. Za nekoga, ki je »normalen« v čustvenem svetu, pa precej preprosta izbira. Toda jaz imam ob sebi partnerko, ki me je podprla in me razumela. Na žalost, nimajo vsi te sreče, da bi jih njihovi partnerji ali družina podprli in jim pomagali na poti okrevanja. To je za žrtev spolne zlorabe eden bolj pomembnih dejavnikov, saj šele, kadar žrtev spolne zlorabe prepozna zaupanje, se lahko odpre v svojem skrivnem predelu notranjosti, ki jo skrbno varuje pred zunanjim svetom, pa če morda mu tega ni nihče naročil.
Kar vam želim s tem sporočiti je, da imamo ljudje s takšno preteklostjo, precej težav s potrjevanjem, dokazovanjem, sprejemanjem, odvisnostjo, ljubeznijo in samokontrolo čustev. Razvijemo takšne in drugačne navade, postanemo eksperti v izgovorih, zakaj česar ne moremo storiti in kadar pride dan, ko bi lahko uživali v uspehu, za katerega smo se borili, si hitro nezavedno poiščemo situacijo, v kateri smo lahko zlorabljeni. Sproščenost je skoraj nemogoča, saj se v notranjosti dogajajo nenehni pobegi stran od našega bita in se nenehno postavljamo v obrambni položaj, ker ne spustimo preblizu nobenega, niti naših partnerjev ne. Zaznamo neprijeten občutek, ki smo ga doživeli kot otroci in nam ne pusti sproščenega intimnega razmerja. Moramo se ga naučiti in navaditi, kar pa nam lahko uspe le, če imamo ob sebi osebo, ki nam da dovolj časa in prostora, da se lahko odpremo in predamo v ljubezni. Danes se krepko zavedam, kakšno partnerko sem imel in še imam ob sebi in da sem z njeno pomočjo, lahko prehodil pot skozi vse tunele in mračne hodnike. Z njeno pomočjo in podporo, sem lahko spustil dečka na svobodo in odrasel.
»Kaj se pa vam lahko zgodi še hujšega od tega, kar se vam je zgodilo v otroštvu?«
Tudi ta stavek, mi je zelo pomagal, ko sem se odprl in o spolni zlorabi začel govoriti na glas. Zelo mi je pomagalo dejstvo, da sem prebral ogromno knjig, skozi katere sem prepoznal pomembnost resničnega pisanja o bolečini, ki jo ljudje nosimo v sebi. Začel sem pisati svojo zgodbo in spomin se je začel neverjetno odpirati. Nastale so slike z zvokom in le na ta način, sem lahko na tista dejanja dodal odgovornost, ki je ne morem nositi jaz temveč tisti, ki mi je ta dejanja povzročil. Sčasoma sem dojel tudi, da odpuščanje ne opravičuje dejanja spolne zlorabe, temveč meni pomaga pustiti tista dejanja v preteklosti in mi je s tem omogočena svoboda prihodnosti, katero si želim doseč. S odpuščanjem, sem lahko odstranil svojo etiketo KRIV SEM in jo vrgel stran, ne prilepil nekomu drugemu, saj bi to zame pomenilo negativne notranje vibracije, ki pa povzročajo slabo počutje. Ne krivim in ne nosim krivde.
»Koliko dela je za vami! Koliko garanja je za vami, ker ste zmogli o tem spregovoriti in napisati knjigo. Čestitam vam za pogum in resnično sem vesela, da ste se kot moški odločili, da ne boste več trpeli.«
So bili s solznimi očmi okrašeni komplimenti osebe, ki se ukvarja s psihoterapijo spolno zlorabljenih otrok in odraslih. Pogovor je bil čustven in prav začutil sem njen ponos, ki mi ga je izkazala sočutno in razumevajoče, kot žrtvi spolne zlorabe in sploh kot moškemu, ki mi je uspel takšen preobrat v življenju. Pri njej sva oba s partnerko prejela potrditev, da so koraki moje poti v pravo smer in kako pomembna je vloga partnerja v tem procesu. Prebral sem njeno knjigo, ki temelji na kliničnih raziskavah iz celega sveta in na njenih ugotovitvah pri delu z žrtvami spolne zlorabe. Veliko zanimivega sem našel v njeni knjigi, zelo malo pa o posledicah na moških, saj dejansko ni veliko primerov, ki bi se opogumili kot sem se sam, kar me je takoj popeljalo naprej v razmišljanje, da delam pravilno in še bolj potrdilo, da bom o tem govoril na glas.
»Ponosna sem nate. Pojdi do konca in pomagaj ljudem, da bodo prepoznali v sebi potlačeno resnico in se bodo odprli… Tega je absolutno preveč «
Deležen nenehne podpore moje partnerke, moje ženske, kot jo imenujem v knjigi, sem odločno korakal naprej. Ni bilo enostavno. Bilo je težko, toda vedel sem, da moram prebiti led, da bom lahko nadaljeval. Moj steber, kot je poglavje v knjigi, ki je v celoti namenjeno moji partnerki, se ni zlomil, čeprav sem bil na momente zelo razdražen. Ampak vse ima svoj namen in pride v naša življenja takrat, ko smo na to pripravljeni. Tudi meni se je zgodil preboj in beseda je stekla. Prvi nastop je bil nadpovprečen in svojo knjigo sem predstavil pogumno ter z velikimi pričakovanji. Točno tako, kot sem jo pisal. Knjiga dela čudeže in tudi moja jih.
»Hvala, da ste zbrali pogum in nam zaupali svojo zgodbo…«
»Hvala, res ste nam pokazali, da se lahko človek prebije skozi šivankino uho, kadar gre za svobodo…«
»Čestitam za pogum in za vaš doprinos k osveščanju javnosti o posledicah spolne zlorabe…«
»Zame ste zelo velik človek…«
»Iskreno.«
Pisanje mi je odprlo pot v notranjost. Nisem je poznal v celoti, sem jo pa skozi pisanje začel doživljati v vsej njeni popolnosti. Bolečina je izgubljala na moči in postajal sem vse bolj samozavesten. Pogovor o moji spolni zlorabi ni bil več problem. Spoznavanje o posledicah in navadah, ki sem jih zaradi tega razvil, pa so postajale vse bolj strašljive. Zavedanje, da me čaka še dolga pot, se je krepilo iz dneva v dan, toda moja vztrajnost in trma, me nista zapustili. Vztrajal sem in vztrajam še danes. Spoznavam veliko novih ljudi, ki na kakšnem predavanju pristopijo k meni, mi čestitajo in tu in tam tudi sami povedo kaj o sebi. Nekateri povedo odkrito, v drugih vidim strah v očeh in jim manjka še nekaj časa, da se bodo opogumili…
Simon Mičič
avtor knjige; Deček s tatujem na srcu