BOLEČINA NA POVODCU
Povodec. Krasna reč. Čudovita »pogruntavščina«, da kužka lahko držimo na razdalji, na kateri ni nevaren nikomur. No, lahko je nevaren nam, če ga nepravilno vzgojimo oziroma če z njim ne ravnamo lepo. Vsekakor pa je dolžina povodca pomembna, saj našemu kužku omogoča določeno svobodo, ki jo imamo mi nenehno pod nadzorom. Na tem mestu želim omeniti tudi lastnike kužkov, ki se podrejajo željam svojih štirinožnih prijateljev in jim ne zagotavljajo pogojev za njihovo poslanstvo, biti kuža. Velik ali majhen, bel ali črn, dolgodlak ali kratkodlak, prav vsi imajo skupno lastnost – biti kuža. Povodec je po navadi teh ljudi zgolj dodatek za okrog pasu, saj ga ne uporabljajo in njihov kuža lahko prosto hodi sem in tja ter se ne glede na velikost vede precej zmedeno. Precej nepasje.
Res čudovita reč je ta povodec, ki pa ni namenjen le vodenju kužkov na sprehode, temveč ga v prispodobi lahko zelo koristno uporabljamo tudi za svoje strahove, navade in bolečino.
Imeti svoje strahove na povodcu pomeni, da z njimi ravnamo v skladu z osebno pogodbo o ravnanju s samim sabo kot najboljši gospodar. Velja, da se ne poškodujemo, da se ne izgubljamo in da se ne trudimo strašiti strahu, saj je njegova naloga, da straši nas in ne obratno. Pustimo mu opravljati svoje delo, mi pa se raje posvetimo svojemu. Kolikor mi je znano, ga naša družba nima malo, dela s samim sabo namreč.
Imeti svoje navade na povodcu pomeni, da si ne dovolimo imeti fleksibilnega povodca, s čimer svoji navadi preprečimo, da tava po naši duši sem in tja ter na ta način okuži še kakšnega »svetovljana«. Navade so nalezljive, toksične in kaj hitro se zgodi, da nam uidejo iz nadzora in postanejo odvisnost. Imam dovolj izkušenj, da z gotovostjo lahko povem, kako neviden je prehod iz navade v odvisnost. Tanka meja, ki jo prestopimo nevede, če torej ne zategujemo povodca in se trudimo imeti nadzor nad navado.
Bolečina. Le kdo je ne pozna. Pride tiho in nenadoma. Prodre od zunaj ali od znotraj. Širi se po telesu kot virus, ki zastruplja vse naše modrosti in potenciale. Ugrablja vse okončine in nas sili k predaji. Prevzame nadzor nad vsemi notranjimi organi in spremembe so vidne v obliki bolezni ali v obliki izgubljene duše, ki se ne more več povezati z nami. »Duhec« si takrat želi na svobodo, mi pa se do njega vedemo kot do svojega sužnja, ki nam mora slediti v vseh neumnih odločitvah, ki jih pod pritiskom bolečine sprejemamo, povrhu vsega pa si želimo še, da se vede sproščujoče.
Toda ni treba, da je vedno tako. V sebi imamo na voljo povodec, na katerega lahko pripnemo svojo bolečino. Ne skrbite, ne bo vas ugriznila, kot bi to, na primer, naredil kakšen kuža, ki bi ga prvič srečali na cesti in ga želeli odpeljati domov. Naša bolečina je nam zelo dobro poznana in je del nas, saj je vendar naša in sami sebe že ne bomo grizli. Mar ne? No, v določenih primerih resnično lahko pride do tega in še česa hujšega, a tokrat predpostavljajmo, da se ne bomo poškodovali, saj smo vendar ljubezniva bitja, ki se v neki trenutni situaciji ne moremo iztrgati iz objema bolečine.
Skratka, uporabimo to orodje in pripnimo svojo bolečino. Lahko si prav zdaj zamislite dejansko barvo povodca, njegovo obliko in dolžino. Kar takoj mu lahko določimo dolžino (omejitev), do kod si želimo, da se lahko prosto giba. Omejitveni prostor določimo v okviru svoje notranjosti in zunanjosti, saj kuža tudi ne sme (naj ne bi smel) prosto tekati po hiši in skakati po omarah, grizljati naše nove sedežne garniture ali pa skočiti na mizo, ko smo ravno sedli in si na krožnik nadevali našo najljubšo jed. Kuža in bolečina morata imeti omejen prostor in biti pod nadzorom, saj se nam v nasprotnem primeru ne godi prav dobro.
Tako! Bolečina je na povodcu in zdaj smo mi gospodar njenega prostora. Ne more kar nenadzorovano skakati sem in tja ter nam najedati živcev. Z njo se pod temi pogoji lahko ukvarjamo, jo spoznavamo in ji merimo čas delovanja ter njeno moč. Pod temi pogoji spoznamo vse njene navade in jih počasi spreminjamo. Njeno delovanje postaja vse manj pomembno za naše počutje, saj ji ne dovolimo več prostega gibanja in jo v tem položaju lahko začnemo »dresirati«.
Tehnika ‘beg ali boj’ nam v tem primeru ne koristi prav veliko, saj bolečina v begu ali boju dobiva na svoji moči in takrat za nas postane vse težje obvladljiva. 
Pustimo ji, da deluje s svojo omejeno močjo, mi pa se v tem primeru, ko smo na treningu »dresure«, nagradimo, ker smo jo obvladali. Pri »dresuri« bolečine se nagrajuje nas in ne nje, kot je to v navadi pri kužku, ki mora za vsak izpolnjeni ukaz dobiti nagrado. Ne bi bilo smiselno, če bolečini damo nagrado, ker smo jo obvladali. Veliko bolj je nagrada primerna za lastnika bolečine kot pa za bolečino lastnika. S tem ko si privoščimo nagrado, se bo bolečina umirila in postala vse bolj vodljiva. Z bolečino veliko lažje živimo z zavedanjem, da je ob nas ali v nas, kot pa da bežimo pred njo in ji omogočamo rast v neobvladljivo pošast.
Torej, dajte svojo bolečino na povodec in jo dresirajte po mili volji.
Simon, avtor knjige Deček s tatujem na srcu
12. september 2016