Kdo smo, če nismo tisto, kar mislimo, da smo
Imeti nekoga rad je tako velika odgovornost, da je potrebno vedno biti pozoren na skoraj nevidno tanko mejo, ki je med ljubeznijo in nepopravljivo škodo, a je žal ta prevečkrat prečkana. Obvladovanje moči je umetnost največjih ljudi, ki strmijo k blaženosti vsakega sočloveka.
Biti starš je tako velika odgovornost, ki zahteva nenehno ohranjanje zavedanja, kako velika čast mu je bila zaupana s strani boga. Biti starš pomeni biti učitelj in modrec, ki se nenehno izobražuje ter izpopolnjuje, saj je le na ta način sposoben svojemu otroku omogočiti razvoj vseh čutil, ki ga bodo v odrasli dobi varovala, usmerjala ter poganjala po poti srca in ljubezni.
Biti mama je neprecenljiva vloga, ki je nagrajena z nevidno in trajno povezavo z njenim otrokom. Otrok v njej raste in že v prvih devetih mesecih se v njegov program vpišejo določeni vzorci, ki jih bo nato uporabljal kot orodje za premagovanje izzivov. Nekaterim nepoznana vez, spet drugim kot jasna slika in tretjim kot popolnoma nepomembno dejstvo. Biti mama je biti polno zaposlena ženska 24/7 in imeti srce, ušesa, nos, usta ter oči v nenehni pripravljenosti, saj otrok svojo mamo potrebuje v celoti. Biti mama je lahko tudi nevarno …
Biti oče je vloga modernega, sodobnega časa, ki moškemu omogoča stik z otrokom, in oba povezuje v neskončno močan odnos zaupanja, vzora in ponosa. Sinu idol in hčeri primerjava za njen pogled na nasprotni spol. Oče, kot simbol moči, zaupanja, kot lider svoje družine, pa si v nasprotju z mamo mora svojo pozicijo na nekakšen način izboriti in nenehno dokazovati svojo prisotnost v krogu zaupanja. Biti oče je lahko tudi nevarno …
” … Od mojega avtomobila pa do lokala, v katerem sva bila dogovorjena, je bilo potrebno prehoditi relativno kratko razdaljo. Prvi koraki,so naznanjali, da bo pot težka, mogoče celo najtežja pot mojega življenja, ki jo bom do tistega trenutka moral prehoditi. Nekaj korakov naprej sem čutil strah pred soočanjem in dvom, ki sta me želela na vsak način ustaviti in me prepričati, da to ni najboljša izbira. Hodil sem naprej. Utrujen, kot da imam za sabo že vsaj dvajset kilometrov teka in le še dvaindvajset pred sabo, da bi pretekel maraton. Takoj za vogalom stavbe sem pogled usmeril proti mizi, kjer je sedel on. Izgubil sem periferni vid in se osredotočil samo nanj, ki je sedel na terasi, pil svojo kavo in kadil cigareto. Korak za korakom sem bil notranji boj z dvomom, strahom, jezo, razočaranjem in žalostjo. Opazoval sem ga in nisem našel odgovora zakaj mi je to storil?! Noge so postajale težke, hitrost se je upočasnila na skoraj polžjo, in oteženo dihanje mi je sporočalo pomanjkanje kisika. Približeval sem se cilju, cilju svojega maratona, in tudi dejanska utrujenost v mišicah je bila še kako realna.
V zadnjem koraku, kjer me je že zagledal, sem v mislih zavpil: » Zdaj ali nikoli. Zdaj je dovolj in zdaj je čas, da se moje in dečkovo trpljenje, konča.«
Pogledal me je, celo nasmeh je imel na obrazu, tisti hinavski nasmeh, ki mi je sporočal: » A si spet podlegel? Sem te spet spravil na kolena. Odvisen si od mene in tako bo do konca življenja. Nadziral te bom, dokler bom živ.« …
To je bil moj maraton do resnice, ki je samo del knjige z naslovom Deček s tatujem na srcu, ki bo izšla septembra 2016. Pot, ki sem jo tistega dne prehodil do človeka, ki me je spolno zlorabljal. Zmogel sem. Po dolgih petintridesetih letih mučnega iskanja samega sebe, iskanja resnice in čakanja na opravičilo, ker mi je nekdo pred toliko leti vzel pravico do normalnega razvoja čustev in ljubezni, sem mu zmogel v oči povedati, kaj sem doživljal v tistih nočeh. Vso svoje življenje sem iskal vrata za izhod iz teme in se pretvarjal, da sem nekdo drug. Pot me je vodila skozi različne odvisnosti, nenehnega bežanja, notranjih stisk in strahu pred svojo lastno senco. Čas je za sonce. Čas je za resnico.
Kdo smo, če nismo tisto, kar mislimo, da smo?
Kdo bere suhoparne statistike?
Resnično, kdo jih bere? Koliko ljudi je seznanjenih s statistiko prijavljenih, dokazanih, obsojenih ljudi, ki so v takšnih zgodbah vpleteni? Premalo, absolutno premalo, saj se že ob samem pogovoru o spolnih zlorabah, spolnem nasilju ali spolnem izkoriščanju, marsikdo raje obrne stran in si zatiska oči, pa čeprav se to lahko dogaja že za zaprtimi vrati sosednjega stanovanja.
Spodaj na grafu lahko vidimo navidezen upad žrtev spolnih zlorab. Pa je to res? Niti približno. Graf nam izkazuje zgolj prijave, zato ker upada število prijav, žal pa število žrtev narašča.
Kdo ukrepa v primeru nasilja nasploh? Redki. Redki posamezniki in ljudje s čutom za sočloveka, otroka, žensko ali moškega. Nično zavedanje o posledicah spolne zlorabe ali nasilja nad otroki pa riše našo prihodnost zelo črno. Zatiskanje oči pred resnim problemom družbe, ki ustvarja toksično okolje, v katerem nihče več ne bo varen, pa je resnica današnjega dne. Resnica, ki bi morala biti osnova komunikacije, v katero bi bilo potrebno vložiti ogromno zaupanja ter osveščanja in brez stigmatizacije, ki se uporablja že na tako splošnem nivoju, kot je primerjava materialnih dobrin pri otrocih in pri odraslih. Mene skrbi. Zelo!
Statistika. Policija. Društva. Psihologi in psihiatri. Članki. Center za socialno delo. Pričevanja …
Vse zaman, če ni zavedanja, koliko je bilo, je in očitno še bo spolnih zlorab otrok in nasilja.
Vse zaman, če ni zaupanja v resnico.
Stigmatizacija je velik problem družbe.
Družina
Družina, kot osnovna celica naše družbe, »proizvede« toliko zločincev, odvisnikov, pedofilov in pohabljencev, pa bi morala prva sprevideti dogajanje znotraj nje same in se veliko bolj posvečati odnosom ter stikom med njenimi člani. Vse se začne v družini in njen pomen si nekateri, pa jih na žalost ni malo, razlagajo precej po svoje in izrabljajo družino za hranjenje svojih notranjih potreb, za ohranjanje omejujočih prepričanj ter vzdrževanje virusnih obolenj duha, ki segajo nekaj rodov nazaj in za dokazovanje moči nad šibkejšimi. Vse to zgolj zaradi pomanjkanja izobraženosti, osveščanja in pogovora ne temo nasilje. Kakršnokoli nasilje, saj vsako pušča travme in povzroča pohabljene duše, ki izgubijo upanje v ljubezen, ki pa je osnova za življenje in ohranjanje človeštva na zemlji.
Moderna družina, kjer starši delajo cele dneve, otrokom nakupijo vse možne igračke in jih prepustijo v lastno domišljijo, pa je bolezen, ki se širi kot epidemija. Izgubljajo se čustva in ljubezen se goji do predmetov, namesto do ljudi. Svet poln temačnih duš, ki kot živi mrtveci tavajo naokoli in nemo kričijo: »NA POMOČ!!!«
Kdo pa jih opazi, če nima nihče časa zanje! Kdo pa jih prepozna, če pa še sebe ne poznajo dovolj dobro! Kdo pa jim bi zaupal, če pa ne verjamejo niti sebi! Te uboge duše pa vsem nenehno nekaj sporočajo. Trudijo se po svojih najboljših močeh, da bi jim zaupali svoje težave, svoje zadovoljstvo, svoja opažanja in svoje dosežke, zaposleni, preveč zaposleni starši pa za njih nimajo časa. Logično, saj je že pri njihovem razvoju šlo nekaj narobe, hudo narobe. Nekdo jih je oropal osebnega razvoja. Nekdo jim je vcepil svoja prepričanja in jim ni dovolil razviti svoje miselnosti ter kreativnosti. Sedaj, pa se skrivajo za različnimi boleznimi, med katere uvrščamo tudi odvisnost do dela.
Velikokrat pa je to le izgovor, da jim ni potrebno preživeti časa z njihovimi otroci, saj konec koncev, kaj pa naj jim dajo? Katere vrednote, če pa jih sami niso uspeli razviti.
Zmeraj je pravi čas, da lahko kaj spremenimo. Zmeraj in nikoli ni prepozno, da spremenimo miselne vzorce, saj šele za mislimi pridejo besede in dejanja. Kakor navznoter, tako navzven!
Dejstva
Bil sem spolno zlorabljen kot otrok in sem zaradi sramu, krivde, nezaupanja, slabe samopodobe, pretiranega nadzora nad vsem in vsemi, neizobraženosti, bil tiho približno petintrideset let in razvil neverjetne obrabne mehanizme, ki so me ovirali na moji življenjski poti.
Posledice spolne zlorabe so tistim, ki se jim to hvala bogu ni pripetilo, nerazumljive in niso vedno iste, pomembno pa je vedeti, da vedno so.
Določena preprosta opravila, ki jih »normalni« odrasli ljudje storijo z lahkoto, od mene osebno zahtevajo ogromno energije in koncentracije.
Zaradi spolne zlorabe nisem nikoli odrastel. Občutek, kot da sem tisti deček, ki ni vedel o življenju še ničesar, a hkrati zelo dobro vedel, da je nekaj narobe.
Resnica o spolnih zlorabah, da je v Sloveniji po statističnih podatkih, spolno zlorabljena vsaka peta deklica in vsak sedmi fant, je zame grozna. Po nekaterih drugih podatkih pa je v naši lepi deželi kar 400.000 žrtev spolnih zlorab v otroštvu. Nerazumljivo!
Najbolj sovražim vprašanje, ki se začne z »zakaj«!!! Sem mar kriv, ker nisem prej povedal, ker nisem pri svojih sedmih letih starosti opisal dogajanje? Sem mar kriv, da sem sploh povedal? Sem mar kriv, ker sem preprosto bil? Nikoli, nikoli, nikoli … ne postavljajte otroku vprašanja, ki se začne z »zakaj«!
Napisal sem knjigo, v kateri je podrobno opisana groza, ki sem jo doživljal in moja pot okrevanja.
Pot je razsvetljenje. Tisti, ki pričakuje, da je cilj razsvetljenje, se krepko moti. Pot je tista, ki nam odpira poglede v notranjost, nas straši, utruja in nam ne pusti spati. Prehodil sem jo in zavedanje, da lahko svojo bolečino ozdravim samo jaz, je največja skrivnost vsega, kar sem na tej poti spoznal. Spustil sem se v globine, kamor redki upajo, in spoznal sem tega dečka, ki sem ga tako dolgo držal ujetega v svojem telesu. Rešil sem ga in sedaj je lahko odrastel v moškega, ki ima svojo modrost in izkušnje.
Moja partnerka,mi je vseskozi stala ob strani in me podpirala. Skupaj sva že 22 let in ko še o moji travmi ni bila seznanjena, je verjela vame in mi zaupala, ko sem ji obljubljal, da se bom nekega dne pobral in šel naprej. Naprej v življenje brez alkohola, tablet in z pozitivnim pogledom na prihodnost. Zaupala mi je in sedaj, ko je seznanjena z vzrokom mojih težav, me podpira še bolj in hvaležen sem ji za vsak dan, ki ga lahko preživiva skupaj. Zelo pomembno vlogo pri premagovanju naših travm imajo naši partnerji in zavedanje, da imamo ob sebi nekoga, ki mu lahko zaupamo največje skrivnosti naših globin, je vrednota pomoči, ki se je ne da kupiti. Nikjer na svetu.
Hvaležen sem za vse izkušnje, ki so me pripeljale do novega začetka poti, kjer bom lahko vlival moči vsem tistim, ki se zaradi podobnih vzrokov ne upajo stopiti iz množice in spregovoriti o svoji bolečini.
Zapomnimo si naslednje; bolečina, ki nam je bila zadana s spolno zlorabo, je naša in nihče nam je nima pravice vzeti in marsikdo je niti ne razume. Lahko jo negujemo, ji namenjamo vso pozornost in ji dovolimo, da nam narekuje tempo življenja. Lahko pa se tudi z njo malce poigramo, jo zmanjšamo in jo v naših mislih varno spakirano in spravimo na mesto, kjer nas ne bo več ovirala pri nadaljnjih odločitvah. Naše življenje, naša priložnost. Močni smo, ker smo preživeli!
Odločitev je naša.
Do naslednjič.
Simon, avtor knjige Deček s tatujem na srcu
23.julij 2016