NAJBOLJŠI ČLOVEK NA SVETU
Nisem imel pojma, kaj naj pričakujem, ko sem se dogovoril z njim za srečanje… Bil sem nekako nervozen in priznam, bilo me je strah, da bo pri meni takoj opazil to nelagodje. Zbiral sem pogum in se na momente delal zelo močnega, hrabrega, vseveda…, da bo to le srečanje s človekom, o katerem so mi povedali veliko, svoje lastno mnenje o slišanem, pa nisem želel izraziti. V meni so govorice sprožale strahospoštovanje, saj sem verjel v njegovo največjo lastnost, da nikoli o sebi ne govori nič drugega, kot resnico… Zanj ni bilo pomembno, kakšna je resnica ampak le to, da je resnica…
Bil je čas, ko so ptice selivke že zdavnaj dosegle svojo pot in v južnih krajih žvrgolele svoje pesmi. Meglice v jutrih, ki so se vile nad dolino so naznanjale mraz, ki je bril obraz kot najostrejša britev znanega brivca. Podobe dreves brez svojih krošenj in trava v počitku, so mi dajale potrditev, da sem vstal v hladno zimsko jutro…
»Danes je ta dan, ko bom srečal najboljšega človeka na svetu!«
Vznemirjenje mi je povzročilo premike kocin po telesu. Barvna paleta različnih vzorcev kože na obrazu je potrjevalo dvom, ki se je prikradel v moje misli vsakokrat, ko sem pomislil na to srečanje. Pričakovanje je raslo kakor pomendrana trava v pomladi, ki še čaka na svojo prvo košnjo in se pobira po silovitem neurju in nato obsijana s soncem, vstaja iz tal…
Nisem vedel, kako ga bom prepoznal. Nisem vedel kje natančno se bova srečala. Vse, kar sem moral vedeti je bilo, da naj zaupam vanj in me poišče sam. Tako so mi dejali tisti, ki so ga spoznali. Nihče ga ni opisoval po izgledu, nihče po načinu hoje ali njegovem nasmehu… Vsi so le zatrjevali, da me bo našel, če se le pojavim tam in bom dovolj pozoren…
In sem se…, pojavil tam namreč. Stal sem in nemo opazoval ljudi. Vsakdo, ki je stopal v smeri moje točke čakanja, mi je povzročil hitrejše bitje srca, plitko dihanje in drhtenje telesa… Nihče od opaženih se ni ustavil pri meni in me ogovoril. Hodili so mimo, kakor da sem duh, ki ga nihče ne more videti. Oblival me je sram in dvom misleč, da sem zgrešil čas… ali da sem zgrešil kraj srečanja…, čeprav nisem imel dogovorjenega ne enega niti drugega… Dobil sem le nasvet, da naj ga nekega dne, počakam ob neki uri na mestu, kjer bi si želel, da se pojavi…
Ura je neusmiljeno poganjala kazalce v svojem ustaljenem ritmu in čas, ki sem ga večkrat odmeril s svojim pogledom mi je sporočal, da sem zgrešil v razumevanju namena srečanja. Spet!
Opuščena ramena, opotekajoč korak in pogled usmerjen navzdol, so dajali vtis razočaranega človeka, ki mu nikoli v življenju ne uspe izpeljati nobenega dogovora. Ponovno razočaranje, katerih sem sicer bil že zelo vajen, a tokratno, tokratno je bilo drugačno… Bolj globoko, še bolj boleče in predvsem bolj v stilu dokončnega poraza. Priznanje, da sem uničil priložnost, ki se mi je ponudila, da od najboljšega človeka na svetu izvem tisto nekaj drugačnega, mi je vzelo še zadnje upanje, da bi nekoč tudi sam lahko bil boljši človek od sebe… Mogoče najboljši človek…
Taval sem po poti naprej in si popravljal svojo držo. Srce je čisto počasi bilo svoj utrip, globoko dihanje brez jemanja sape, je povzročilo globoko umirjenost in na široko odprte oči, so v mojo notranjost spuščale ogromno svetlobe… Zravnal sem glavo, dvignil ramena in popravil korak. Počutil sem se… drugače. Bolj sproščeno, bolj živo, barvito in svobodno. Neznani občutki so me preplavili in dovolil sem jim bivati v svojem telesu. Prepustil sem jim svojega duha, ki je se je nežno ulegel na oblak čudeža, ki se je takrat vil vsepovsod okoli mene…. Lahkotne misli si niso ustvarjale lastne teže, kot je bilo to v moji navadi… Ne takrat. Takrat sem doživel neznano dimenzijo življenja, ki je nisem še nikoli občutil in o kateri nisem prav veliko vedel…
Kakor neviden sloj mehke pene pod nogami, sem čutil korak poln drugačnosti in odločnosti. Ustavil sem se… Zazrl sem se naokoli in želel uživati trenutek življenja, ki mi je takrat sporočal namen bivanja na našem planetu Zemlja… Nevidna sila zadovoljstva me je objela in začutil sem notranjo drugačnost v vsej ekstazi opojnosti miru ter svobode…
»Mar sem spoznal najboljšega človeka na tem svetu?«
»Je resnica tista, ki je snela težke okove preteklosti in me osvobodila bremen?«
Stal sem čisto pri miru in gledal nebo. Zibajoče padanje snežink, ki so ustvarjale poseben ples, so me prevzele in moje misli napolnile z domišljijo. Povezanost s plesom življenja je ustvarilo prepričanje, da sem stopal skozi neviden tunel magične energije, ki me je napolnila z upanjem prihodnosti, ki se je kakor leteča preproga bohotila pred mano in čakala, da stopim nanjo…
»Hvala. Hvaležen sem, da sem te lahko spoznal. Hvaležen sem, da sem bil tokrat dovolj pozoren nate in ti dovolil spregovoriti. Hvaležen sem za vse prebujene občutke, ki sem jih tako dolgo tlačil v svoji globini, da sem jih skoraj izgubil. Hvaležen sem tudi, da sem prepoznal svojo ranljivost in bom prav zaradi nje pogumno pomagal vsem ljudem, ki mislijo, da ne stojijo na pravem kraju srečanja in si zaradi kazalcev na uri omejujejo svoja lastna prepričanja, da nimajo dovolj časa za raziskovanje svojih rovov bogastva, ki se skriva v njih…«
Vseskozi mi je sledil. Čakal je moje povabilo na pogovor in me nenehno zalagal z močjo upanja, voljo svobode in vztrajnostjo resnice… Spoznal sem ga v sebi, se z njim rokoval in mu dovolil slišati ga v vsej resnici, ki je zmeraj imela višji namen od čutenja tistega časa, v katerem sem po zemlji hodil sklonjene glave, spuščenih ramen in priprtih oči…
Vsak ga pozna… Vsak ga ima… Vsak mu lahko prisluhne… A le tisti, ki mu priskrbi dovolj prostora v srcu, zagotovi odprte misli, prisluhne tišini, občuti ljubezen, okusi grenkobo preteklosti… Le tisti, lahko s svojim najboljšim človekom, z roko v roki stopa naprej in deli ljudem ljubezen ter vero v boljše življenje…
Simon Mičič
Avtor knjige; Deček s tatujem na srcu